Kot da bi bil Trump nekakšen sprožilec za pogostost protestnih not. Vse, kar je v zadnjem času izšlo in bilo predstavljeno na temo te nedorečene »revolucije«, je imelo bolj ali manj podoben skupni imenovalec. V aktualnem glasbenem trenutku ga najbolje zaobjame modrostni napotek poslušalcu, prebivalcu, državljanu, človeku: le brez strahu. Kot da bi nam glasbeniki poskušali na silo odpreti oči in nas prepričati, da naša rezerviranost, nezainteresiranost in splošna apatija vleče konce in niti iz zgolj golega strahu.
O tem bi se dalo zelo dobro debatirati. Zdi se, kot da smo v tej vremensko sprenevedajoči se pomladi nagovorjeni skoraj vsi. Toda nihče ni nagovoril tiste (na)ciljane kritične skupine, ki je edina sposobna povzročiti in izpeljati revolucijo, tako kot jo kličejo in vidijo Gorillaz. Že iz samega naslova petega albuma Humanz je jasen vsebinski & umetniški & agitpropovski okvir, po katerem se je animirano-virtualni in nadvse stvarni kvartet tokrat spuščal in udejanjal. V primerjavi s predhodnikom The Fall (2010), ki je bil preveč konceptualno zložen in zahteven za povprečnega poslušalca, album Humanz, kljub dolgometražnemu številu dvajsetih glasbenih skladb deluje kot lahko prebavljeno glasbeno gradivo. In to je povsem res, preprosto in udarno.
Prvi violini skupine in idejnemu vodji Damonu Albaru je uspelo strniti nekakšen glasbeni kolaž, ki se lahko sliši ali bere neodvisno od kronološkega zaporedja in hkrati ohranja celovitost albuma kot takega. Brez potencialnega hita ali izrazitega promocijskega singla se album Humanz zdi kot postfaktični pamflet, namenjen generaciji, ki je ravnokar polnoletno zakorakala, in tudi tistim, ki se lahko poistovetijo z njihovo altruistično idejo stvarstva in modernega sveta. Letnice tukaj niso pomembne. Kajti ravno Damon Albarn je kazalnik, do kod seže ozaveščena in odgovorna glasba. Danes petdesetletni glasbenik iz Essexa se je, od začetnih Blur, The Good, The Bad And The Queen, DRC Music in Rocket Juice & The Moon pa vse do Gorillaz, ustoličil kot raznovrsten, prvovrsten, izviren in izjemen avtor popularne glasbe.
Njegova stripovsko animirana druščina, ki je v nespremenjeni sestavi že skoraj dvajset let – 2D, Murdoc Niccals, Russel Hobs, Noodle –, je presegla prvotno fascinacijo nad tehnološko in virtualno konspiracijo, s katero so se Gorillaz izognili klasičnemu pritisku in pričakovanju glasbenega trga. Pod pretvezo nepopravljivega pobalinstva so Gorillaz od albuma do album postajali bolj resni in resnobni. Tukaj predvsem mislim na njihovo liriko in držo, ki kljub tudi tokrat številnim gostujočim – Vince Staples, Jehnny Beth (Savages), Danny Brown, Kelela, Pusha T, Mavis Staples, D.R.A.M., Grace Jones – ohranja patino (Saturnz Barz, Momentz, Andromeda, Hallelujah Money) prepoznavnega zvoka, sloga in produkcije.
Žanrsko pa smo, kot vselej v njihovi diskografiji, priča razkosanemu in razcepljenemu crossoverju med funkom, raperskim futurizmom, indie pop kitarami in nevsiljivim techno ritmom – od uvodne personifikacije sodobnega suženjstva v skladbi Ascension pa vse do sklepne We Got The Power, ki spominja na kolektivni duh in propagandni kolektivizem britanskih starost Chumbawamba. Zagotovo najbolj človeško glasbeno delo skupine Gorillaz.
