Nato je šla rastlina v pozabo, ob prihodu Arabcev pa je spet postala poznana v Evropi. Morda kot zanimivost povejmo, da je rastlino sredi 16. stoletja v Francijo prinesla Katarina Medičejska (urbinska princesa in kasneje francoska kraljica), kjer so kmalu tudi začeli nastajati izvirni recepti za pripravo artičok. Dolgo je veljala za zelo okusno in cenjeno jed v premožnejših krogih, za revnejše ljudi pa je bila ta zelenjava nežnega okusa predraga.
Rastlina, ki v vrt vabi žuželke
Artičoka, ki na prvi pogled nekoliko spominja na bodečo nežo, lahko ob ustreznih razmerah zraste tudi do dva metra visoko. Raste postopno, saj prvo leto razvije pritalno listno rozeto, v drugem letu in kasneje pa požene steblo. Listi, ki zrastejo v dolžino do 80 centimetrov in so lahko široki tudi do 40 centimetrov, so značilno pernato deljeni, navadno srebrnozelene barve. Tako zaradi listov kot tudi cvetov, ki se razvijejo v velikem popku premera od 8 do 15 centimetrov, imajo v vrtovih tudi pomembno dekorativno vlogo. Navadno jih zaradi na oko prijetnega kontrasta vrtičkarji sadijo pred belo oziroma sivo steno. Ker je artičoka žužkocvetka, za njeno opraševanje poskrbijo metulji, čebele in tudi čmrlji.
Na prosto sadimo, ko mine nevarnost pozebe
Le če bomo poskrbeli za odlične rastne razmere, nas bo artičoka nagradila z obilnim pridelkom. Uspeva na dobro odcednih tleh, bogatih s hranili, potrebuje tudi obilico sonca. Čeprav veter dobro prenaša, ji bodo bolj ustrezala zaščitene lege. Artičoke na začetku dobro uspevajo v mešani kulturi z zeleno solato, redkvijo ali redkvicami. Pozneje se rastlina razraste in meče senco, zato v njeno bližino ni več primerno saditi nižjih vrst zelenjave. Če se odločimo, da bomo na vrtu gojili artičoke, vedimo, da nam bo bogato obrodila tri ali štiri leta, nato je bolje posaditi nove sadike na drugo sončno in zaščiteno lego.
V domači vrt artičoko navadno sadimo konec aprila. Pred sajenjem tla dobro obogatimo s preperelim hlevskim gnojem. Če za to nismo poskrbeli jeseni, lahko uporabimo kupljeno organsko gnojilo. Dokler se sadika ne ukorenini, skrbimo za redno zalivanje. Rastlina zahteva redno okopavanje in odstranjevanje plevela. Prav tako smo pozorni na uši in pepelasto plesen.
Uporabni vsi deli rastline
Nabiramo cvetne popke (omesenela, še ne odprta mlada socvetja), preden se cvetovi odprejo. Navadno jih nabiramo od začetka poletja do oktobra. Običajno popke skuhamo, lahko pa uporabimo tudi surove. Nabiramo tudi cvetna stebla, ki jih olupimo in skuhamo. Mlade liste na steblu lahko uporabljamo kot nadomestilo za zeleno. Liste lahko skuhamo, vendar imajo grenak okus.
