Gledališče zatiranih je kot sklop posebnih gledaliških tehnik za ozaveščanje družbenih nasprotij v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja razvil sloviti brazilski režiser in aktivist Augusto Boal, ki je gledališče videl kot uporabno sredstvo za doseganje družbenih oziroma političnih sprememb. V izdatni meri je šlo pri tem za odziv na razmere v takratni brazilski družbi, a tudi za odgovor na »zatiralsko« naravo klasičnega gledališča, v katerem nastopajoči simbolično nadvladujejo občinstvo, ki nima nobenega vpliva na potek in vsebino predstave, temveč je zgolj pasivni sprejemnik posredovanega sporočila.
Boal je poskušal to »strukturno« nasprotje med igralcem in gledalcem preseči na različne načine, na primer z njuno interakcijo – kamor bi lahko prišteli tudi tako imenovano spontano dramaturgijo, kjer občinstvo na kritičnih odsekih določi nadaljnji potek dogajanja v uprizoritvi. Pozneje je v različnih oblikah gledališča zatiranih prišlo do stapljanja obeh vlog; sodelujoči, ki so istočasno opazovalci in dejavni udeleženci dogodka, na njem preigravajo razne konfliktne situacije, izvirajoče iz takšne ali drugačne vrste zatiranja, s čimer ozavestijo razmere (in razmerja), v katerih živijo – ter jih morebiti tudi spremenijo.
Spodbujanje kritičnosti
V zadnjih desetletjih so se različne tehnike gledališča zatiranih, kot so nevidno gledališče, forumsko gledališče, slikovno gledališče ali mavrica želja (ta meri na razreševanje notranjih konfliktov, kot so denimo osebni strahovi ali travme, in je še posebno priljubljena v Evropi in ZDA), razširile po vsem svetu, tudi v Slovenijo.
»Gledališče zatiranih je pravzaprav nekonvencionalen način za izpostavljanje družbeno perečih tem, prepoznavanje nepravičnosti in iskanje rešitev,« pojasnjuje Metka Bahlen Okoli, sicer pedagoginja ter soustanoviteljica Zavoda Bob in KUD Transformator, ki že več let vodi delavnice in usposabljanja mladih na področju gledališča zatiranih. Dodaja, da je mogoče metodo gledališča zatiranih uporabljati za nadvse različne namene, gledališke, aktivistične, pedagoške ali izobraževalne, kot orodje za doseganje socialne pravičnosti, navsezadnje pa ima tudi terapevtske učinke. »V vsakem primeru z njo ustvarjamo osnovo za proučevanje lastnih življenj ter spodbujanje kritičnega mišljenja in dialog.« Pri tem je vsekakor pomembno, da gledališče zatiranih praviloma obravnava manj izpostavljene, celo zamolčane teme, spregovoriti pa omogoča tudi (ali predvsem) tistim, ki običajno nimajo glasu.
Kako razrešiti konflikt
Čeprav je gledališče zatiranih pri nas bolj prisotno šele v zadnjih letih, se je že dodobra razmahnilo. »Trenutno vem za vsaj tri skupine, ki redno izvajajo delavnice in izobraževanja za vse, ki se želijo spoznati z gledališčem zatiranih, še dosti več pa je enkratnih delavnic v okviru različnih projektov, tudi denimo na srednjih šolah, ko se raziskuje določeno temo, ali na raznih festivalih.« Eden izmed modulov, za katere vedno vlada izredno zanimanje, je po njenih besedah tudi že omenjena mavrica želja, vendar interes narašča tudi sicer.
Le kot primer, KUD Transformator je v preteklih dveh letih izvajal tako imenovano Akademijo gledališča zatiranih, nekakšno osnovno izobraževanje v metodah gledališča zatiranih; ker je nato marsikateri od udeležencev izrazil željo po nadaljnjem spoznavanju njegovih tehnik, so se odločili, da pripravijo še nadaljevalno usposabljanje. »Že v tem trenutku je prijav dovolj za izvedbo, toda tudi sicer se na delavnice vedno prijavi več ljudi, kot pa jih lahko sprejmemo,« prizna Metka Bahlen Okoli.
