To vsekakor ni presenetljivo, saj njegova pesmarica z vsemi pravili vred zaobjema vse, kar učijo v kategoriji tradicionalni vokal temnopoltega ameriškega glasbenika. Pri tem mislim, da nominacije ali prejete nagrade niso odigrale posebne vloge, prej preverba na raznih spletnih kanalih, kdo pravzaprav Porter je in v kakšnih (lokalnih) glasbenih dimenzijah se giblje. Ko se poleg njegovega imena pojavijo še vzporednice z Natom Kingom Colom, Steviejem Wonderjem in Curtisom Mayfieldom, je vsa stvar lahko usmerljiva in so dejstva jasna, četudi Gregory Porter precej več dolguje Marvinu Gayu; še več, občutek je, da bi zelo rad zapolnil veliko praznino, ki je nastala po njegovi smrti. In prav v tem se skriva največji paradoks njegove pojave. Med koncertom v vnaprej razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sem se namreč večkrat vprašal, kakšno je razmerje med poslušanim in slišanim. Ali kdo sploh zasliši jedke socialne komentarje (Take Me to the Alley) v verzih? Resda k temu s pretirano patetiko in obrabljenimi hipijevskimi parolami (When Love Was King) prepogosto pripomore tudi pevec sam in s tem močno »razvrednoti« bistvo svojih, sicer vešče oblikovanih soulovskih napevov, odpetih na čist in privlačen način.
Gregory Porter hoče ugajati publiki in takšna je tudi dramaturgija njegovega nastopa. V razmeroma praznem prostoru se spretno giblje ter se ne spušča v redefiniranje dediščine, temveč želi angažirani soul odpeljati v prihodnost. Da je pevec lahkih not, pri tem ne odigra nobene ključne vloge. Tudi Marvin Gaye je bil. Bistvo je odnos, ki pri njem ni sporen, niti ni obremenjen z avtoritetami, ki jih rad navaja ali navajamo ob njegovem imenu. V vsakem trenutku ve, kje je prapočelo, zato je že v zgodnji umetniški fazi na izhodišču suženjskih pesmi v sebi prevprašal nasledstva gospela, bluesa in soula ter jih navdahnil z atmosfero, primerno za velike odre. Na njih se vsekakor dobro znajde. Prostora za improvizacijo je (bilo) malo, skorajda nič.
Tej logiki je sledil tudi uigran spremljevalni kombo, ki je blestel v kolektivni igri in bil precej manj prepričljiv v solističnih, pretežno zelo klišejskih intervencijah. Izstopal je – logično – Porter, ki pa poslušalcev vseeno ni znal odpeljati pod površino, da bi začutili srž izjemno prirejene in odpete skladbe Work song (Cannonball Adderley); če si je pisana publika to sploh želela. Zanjo je Porter hvaležen izvajalec spokojnega soul'n'bluesa, katerega posvečene interpretacije prebujajo evforično radost, romantične izpade, brezbrižnost in toplino. Tudi v tem ni nič napačnega. Končni izkupiček koncerta pa je tako le brezskrbni sprehod skozi program soulovskih songov hitro prepoznavnega starodobnega kroja in pretežno posodobljene produkcije. What's going on se v tem trenutku zdi precej oddaljena pobožna želja.
