Že pri vhodu v hotel srečam zadovoljen par. Kot da sta iz naše skupine. In sta bila, Ivanka Cafuta in Lovro Debeljak z Golnika. Glede na različna priimka ju previdno povprašam, ali sta tukaj »na šverc« in je bolje, da ju ne fotografiram. Potolažita me, da sta oba vdovca in da »mama ne bi imela nič proti«. Takoj pohvalita animatorko Špelo in vso družbo. Še preden se o tem tudi sam prepričam, že povesta, da moram zapisati, da je tukaj »fajn«.
Ta večer je v mali topliški dvoranici potekalo nagradno žrebanje bingo, obogateno z različnimi igrami. Starost udeležencev tridnevnega razvajanja je od tistih iz pesmi Đorđeta Balaševića »U ime svih nas iz pedeset i neke« do enaindevetdesetletnega Stanka Dolenca. Razgledoval sem se po prisotnih, a na koncu sem moral vprašati, kdo je tu star 91 let. Toliko jih namreč ne bi pripisal nikomur. Še ko sem doma ženi pokazal njegovo fotografijo, je dejala: »Ja, kakšnih sedemdeset jih pa že ima.« Ne, sedemdeset jih imajo danes tisti, ki so bili ob nastanku zgoraj omenjene Balaševićeve pesmi stari trideset. Tako je to. In znameniti deček Heintje, ki je pred mnogimi leti v nemščini prepeval pesmi, kot so Mama, Du sollst nicht weinen, Heidschi Bumbeidschi, jih šteje danes 62. Še organizator Rock Otočca jih ima že krepko čez 50. Zatorej, če se pošalim, nikar odlašati s prijetnostmi.
Stanko Dolenc je v pokoju že 36 let. Pred tem je bil zaposlen v državnem podjetju, katerega eden naslednikov je Telekom. Morda na njegovo vitalnost vpliva tudi to, da je naročnik Nedeljskega dnevnika že od njegove prve številke. Verjetno je še bolj odločilna njegova telesna aktivnost. Slednjega, mimogrede, tudi na Razvajanju z Nedeljskim ne manjka. Da ne bo imel kdo predstave, da se tam samo poležava, ob tem, ko dekleta ali pa fantje, kakor komu ljubše, ponujajo različne masaže. Stane Dolenc je nekajkrat prehodil Slovensko planinsko transverzalo. Pot kurirjev in vezistov, ki je bila uradna planinska pot tedanje PTT, je prehodil trinajstkrat. Dolga je 1080 kilometrov in ima 88 kontrolnih točk od Gančanov do Slavnika. Na Triglavu je bil triinpetdesetkrat. Je častni član številnih društev in ustanov, začenši z Nogometno zvezo Slovenije.
Prvi dan so imeli naši udeleženci spoznavni večer. Vsak je kaj povedal. Pri onih, ki so prišli v parih, je večinoma kar žena povedala za moža: »Veste, naš je sramežljiv.« Nadaljevali so s petjem in plesi v različnih kombinacijah – »punce« skupaj, »fantje« skupaj, Ljubljančani skupaj. Podajanje balonov, ki je sledilo, je bilo tekmovalnega značaja. Za nagrade. Toda kakšno tekmovanje je to, ko so pa na koncu nagrado dobili vsi! Po jutranji telovadbi je bilo zabavno in koristno v bazenu, ko so se »razvajanci« udeležili aerobike v vodi. Sledil je pohod do vasi Mostec, ene najlepših vasi v Sloveniji. Med hojo so Savo prestopili s plovilom, imenovanim brod. Ta je pomnik na tamkajšnjo več kot 130-letno splavarsko tradicijo. Po vasi so se sprehodili mimo rojstne hiše jezikoslovca Jožeta Toporišiča do še pomembnejše vaške stavbe – ene od dveh gostiln.
V vsaki družbi jih je kar nekaj, ki so po svoji želji zadolženi za pripovedovanje šal. Vedno je med njimi nekdo, ki jih ve največ. Tokrat je bil to Jože Košir, doma iz Kozarij. Za tiste, ki ne vedo, kje je to, pove, da so Kozarje za Vrhovci, tam, kjer je gostilna Pečarič. Po njegovi govorici bi sodil, da je to na koncu Ljubljane.
»A tega veš?« vpraša Jože. »Pridejo trije ateisti pred nebeška vrata. Vidi jih sveti Peter in gre o njihovem prihodu obvestit boga. 'Kaj naj jim rečem,' vpraša sv. Peter. 'Povej jim, da me ni,' odvrne bog.«
»Kaj pa tega: pride zastopnik Coca-Cole k papežu z idejo: 'A bi se dalo, da bi pri očenašu zamenjali stavek 'daj nam danes naš vsakdanji kruh' s tekstom 'daj nam danes našo vsakdanjo kokakolo'? Človek iz Coca-Cole za to najprej ponudi 10.000 dolarjev, pa 100.000, 500.000… Papež ni reagiral. Dvigne na en milijon, nato na deset milijonov. 'Samo trenutek,' pravi papež in gre zadaj k svojemu svetovalcu za ekonomske zadeve: 'Ti, koliko časa imamo še pogodbo z onim pekom?'«
»Še enega: pride policist v bolnišnico. Sestra ga pelje v kopalnico, da se bo stuširal, in ga vpraša: 'Ali imate pižamo?' 'Ne, meni so rekli, da imam slepič,' odvrne policist.«
