Ob dosedanjem predsedniku Hasanu Rohaniju se bo po odločitvi tako rekoč vsemogočnega dvanajstčlanskega sveta varuhov ustave na majskih volitvah za predsednika države lahko potegovala le peterica od čez 1600 prijavljenih kandidatov, med katero pa ne bo nekdanjega iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada in njegovega zaveznika Hamida Bagaja. Ahmadinedžad, ki je med svojim vodenjem države v letih 2005 do 2013 Iran odtujil od mednarodne skupnosti z jedrskim in raketnim programom, je presenetljivo objavil kandidaturo navkljub nasprotovanju vrhovnega iranskega verskega voditelja Alija Hamneja. Zavrnitev s strani sveta varuhov je bila zatorej pričakovana, zmerni Rohani pa se bo 19. maja pomeril z Ebrahimom Raisijem in Mohamedom Kalibafom, ki veljata za privrženca trde linije, nekdanjim konservativnim kulturnim ministrom Mustafo Mirsalimom, nekdanjim proreformističnim podpredsednikom Mustafo Hašemitabom in svojim sedanjim podpredsednikom Ešakom Džahangirijem. Raisi uživa močno Hamnejevo podporo, Kalibaf pa se je uveljavil kot teheranski župan. Uradno bo iransko notranje ministrstvo seznam kandidatov predvidoma objavilo jutri. Za sam vrhovni svet velja, da še nikoli ni potrdil kandidatke za predsednico, čeprav se jih je letos potegovalo za ta položaj več kot 130. Od svoje ustanovitve po islamski revoluciji praviloma zavrača tudi politične disidente in vsakogar, ki se zavzema za občutnejše reforme.
Ahmadinedžad, ki je med svojim predsedovanjem globoko razklal tudi iranske zagovornike trde linije, navzven pa sprožal ostre spore z zanikanjem holokavsta in vztrajanjem pri domnevno mirnodobnem jedrskem programu, je ob objavi kandidature dejal, da to počne v podporo svojemu nekdanjemu podpredsedniku Hamidu Bagaju. Navkljub njegovi izključitvi iz predsedniških volitev pa analitiki ocenjujejo, da bo ostal aktiven v vlogi samooklicanega opozicijskega politika.
V skladu z iransko ustavo je predsednik države podrejen vrhovnemu verskemu voditelju, ki ima končno besedo v vseh pomembnih državnih zadevah. 68-letni Rohani se nadeja drugemu mandatu, v katerem naj bi po napovedih uresničil obljube o večjih osebnih svoboščinah državljanov in Iran še bolj odprl svetu predvsem na gospodarskem področju, kar si želijo tudi mnogi Iranci. Predsedniške volitve bodo zato svojevrsten referendum o njegovem predsedovanju, ki je pred dvema letoma pripomoglo k sporazumu z zahodnimi državami o omejitvi jedrskega programa in sprostitvi sankcij.
