Dogajanje je bilo podobno posnetkom na spletnem kanalu youtube: voznica rdečega clia se je na ob cesto zarisan parkirni prostor v središču Portoroža oni konec tedna namenila parkirati svoj avto, a ji nikakor ni uspelo, pa čeprav je neutrudno peljala zdaj vzvratno, zdaj v izhodiščni položaj. In spet, znova in znova. Dokler se ni za njo nabrala že toliko dolga kolona, da so tisti zadaj začeli jezno hupati. Takrat je obupala in hitro odpeljala, gostje bližnjih lokalov, ki s(m)o dobili nekajminutni nepričakovan zabavni vložek, pa s(m)o se vrnili k svojim opravilom.
Da ne bo pomote, za volanom bi kaj lahko bil voznik in ne voznica, tudi sami jih poznamo nekaj, ki se bočnega parkiranja izogibajo kot hudič križa. A poleg opisanega primera, ki je resda precej ekstremen, je še precej več tudi takšnih, ki pri pakirnih manevrih svoj avto udarijo ali podrsajo ob drugega, kakšno oviro… Kar so že pred kar nekaj časa »zavohali« tudi proizvajalci avtomobilov, saj so prav parkirni pripomočki tisti, na katerih je precej velik poudarek. Dandanes jih v grobem lahko razdelimo v tri glavne skupine: prvo predstavljajo tako imenovana tipala ali senzorji, ki z zvočnim signalom, včasih pa obenem tudi z vizualnim prikazom z različnimi črtami sporočajo, kako daleč je avto od ovire, v drugo uvrščamo kamere, katerih slika za, pred ali že kar vse okoli vozila se prikazuje na osrednjem zaslonu ali kje drugje v avtu, tretja pa so pripomočki za samodejno parkiranje, pri katerih sistem samodejno suka volan, voznik pa pri tem le dodaja in odvzema plin.
Že tudi del serijske opreme
Vsi omenjeni pripomočki so danes torej že nekaj povsem vsakdanjega, in to v skorajda vseh avtomobilskih razredih, z izjemo tistih najnaprednejših, pa tudi ti so že prodrli vse do nižjega srednjega razreda. »Zanimanje za parkirne in asistenčne sisteme je med kupci vedno večje, še posebno pri večjih vozilih, katerih okretnost in vidljivost je manjša, za njih pa se večinoma zanimajo starejši kupci, kar pa ni čudno, saj ti sistemi bistveno olajšajo vsakdanjo vožnjo,« so nam na primer povedali pri Renaultu in dodali, da odvisno od modela in verzije opreme ob doplačilu cene različnih sistemov variirajo med 200 in 500 evri, pri dražjih modelih z boljšo opremo pa so nekateri sistemi cenejši ali standardni: »Tako je na primer 'sistem za pomoč pri parkiranju 360°' z vzvratno kamero del standardne opreme pri vozilu renault espace initiale paris.«
Podobno seveda parkirne pripomočke, sploh tiste osnovne, ponekod kot del serijske opreme najdemo tudi pri drugih proizvajalcih, nekateri naprednejši pa so navadno del kakšnega paketa. »Pri voznikih vozil BMW in mini opažamo, da se največkrat raje odločajo za pakete opreme sorodnih funkcij kot pa samo za eno posamezno,« na primer pravi Aleš Suhorepec, direktor prodaje v BMW Group Slovenija. »Seveda pa je izbira paketov in sistemov precej odvisna od cenovnega razreda, saj so v višjih asistenčni sistemi vključeni že v serijsko opremo. Tako v serijsko opremo serije 5 spadajo parkirni senzorji spredaj in zadaj, pri seriji 7 pa še vzvratna kamera. Zaradi bogate serijske opreme teh vozil se pri njih kupci odločajo bolj za napredne in inovativne tehnologije, kot na primer samodejno daljinsko parkiranje vozila, asistenta za bočno parkiranje…« je dodal Suhorepec in pri tem torej omenil še eno »parkirno« novost, ki jo trenutno najdemo le pri BMW: samodejno daljinsko parkiranje, ki je na voljo pri seriji 5 in seriji 7, vozniku pa omogoča, da s pomočjo ključa vozilo v smeri naprej in nazaj parkira v ožji prostor, garažo…
Možna naknadna vgradnja
Doslej je beseda torej tekla o parkirnih pripomočkih, ki jih dobimo ob nakupu novega vozila. Kaj pa če si jih želimo imeti v svojem, ki ga nočemo zamenjati še nekaj časa? Seveda obstaja rešitev tudi za takšne primere, saj je ponudnikov naknadne vgradnje že nekaj časa kar nekaj, pri čemer je seveda vse skupaj bolj ali manj omejeno na senzorje in kamere. »Proces vgradnje senzorjev ali kamere je odvisen od vozila. To pomeni, da bolj ko je vozilo luksuzno, zahtevnejša je montaža,« glede tega pravi Miha Luzar, monter pri podjetju Farmel iz Novega mesta. V zvezi s ceno takšnih pripomočkov dodaja: »V našem podjetju vgrajujemo samo kakovostne proizvode znanih proizvajalcev. Zadnji senzorji, pobarvani v barvo vozila, skupaj z natančno vgradnjo tako stanejo 250 evrov, vgradnja prednjih in zadnjih z dodatnim vmesnikom pa stane 600 evrov – če so črni, je vse skupaj ceneje za okoli 30 evrov. Kamere medtem skupaj z montažo stanejo od 320 evrov naprej, pri čemer je spet odvisno, ali je kamera samo zadaj, spredaj ali pa omogoča 360-stopinjski pogled. Vsekakor je tudi pri kamerah cena zelo pomembna, saj se je v preteklosti izkazalo, da imajo cenene kamere bistveno slabše karakteristike in slabo tesnijo, kar pa pomeni da velikokrat ne delajo niti pol leta.« Luzar ob tem pravi, da zanimanje za vgradnjo omenjenih sistemov narašča in da se za njih odločajo tako mlajši kot starejši ter lastniki vseh vrst in starosti vozil, tudi novih. Največkrat se stranke ob tem odločijo za senzorje, saj so še vedno ugodnejši kot kakovostna kamera, s katero se veliko ljudi tudi še niti ni seznanilo. »Seveda pa lahko vgradimo oba sistema hkrati, kar je tudi dobra kombinacija, saj na kameri lahko kaj spregledamo in nas na to opozorijo senzorji,« dodaja Luzar.
In za konec – kaj o tovrstnih pripomočkih pravi stroka? »Parkirni sistemi so koristen pripomoček, ki sploh pride prav pri večjih vozilih, na primer karavanih ali kombijih. Absolutno ima voznik manj težav pri parkiranju, če ima vozilo senzorje, in zagotovo so takšna pomagala dobrodošla pri voznikih, ki niso vešči vzvratne vožnje in parkiranja,« pravi Samo Rep, trener varne vožnje v centru varne vožnje Blagomix v Logatcu, ki pa dodaja, da se samo na tehnologijo ne moremo zanašati, ampak moramo biti tudi sami vešči spretnosti parkiranja, česar bi se moral po njegovem mnenju vsak naučiti že v šoli vožnje. Zakaj, kot lahko spoznamo vsakodnevno, ni tako, pa je že drugo vprašanje…
