Tek na dolge proge je bil takrat še izključno moška domena, ženskam je bilo dovoljeno tekmovati na največ 2,4-kilometrski razdalji. Na bostonski maraton se je prijavila z imenom K. V. Switzer, zato nihče ni posumil, da gre za žensko. Startno številko je dvignil njen prijatelj, na startu pa je svoje dolge lase skrila pod kapo. Ko jo je po nekaj kilometrih snela, so tekači in organizatorji spoznali, da na tekmovanju sodeluje tudi predstavnica »prepovedanega« spola. Že čez nekaj minut se ji je od zadaj približal vodja tekme Jock Semple. Zabrusil ji je, naj se pobere s proge, in ji poskušal s hrbta strgati startno število. A še preden mu jo je uspelo ujeti, je vanj treščil njen prijatelj Tom Milner. Več kot 110 kilogramov težek metalec kladiva je Sempla silovito odbil vstran in tekačica je ostala v tekmi. Switzerjeva je v tistem trenutku sklenila, da bo dokončala maraton, tudi če se bo morala do cilja priplaziti po vseh štirih. Ciljno črto je prečkala po 4 urah in 20 minutah, organizatorji pa so jo diskvalificirali. Njen podvig je odmeval po vsem svetu. Trajalo je kar pet let, da so lahko ženske tudi uradno začele sodelovati na maratonih. Pionirka Switzerjeva jih je od takrat odtekla več kot trideset, leta 1974 je zmagala v New Yorku s časom 3:07:29. V ponedeljek je bila zgolj 24 minut počasnejša kot pred 50 leti. »Odlično je bilo,« je dejala novinarjem časnika Boston Globe. »Upam, da moj dober rezultat ni bil zgolj posledica vetra v hrbet.« Tistega 19. aprila 1967 ni bila edina ženska na startu bostonskega maratona. Brez startne številke je tekla tudi Bobbi Gibb in prišla v cilj slabo uro pred Switzerjevo.
