Efim Dmitrijevič Bogoljubov, večni optimist

Efim Dmitrijevič Bogoljubov je bil rojen leta 1889 v srednji Ukrajini, ki je bila tedaj del carske Rusije. Šahovsko je zorel dokaj pozno, pa vendar se je pred prvo svetovno vojno prebil na nekaj manjših turnirjev v Rusiji. Njegov prvi nastop v tujini, v nemškem Mannheimu, je prekinil začetek vojne. Ruski igralci so bili internirani. Naslednja leta so preživeli v Tribergu, kjer so odigrali nekaj turnirjev. Efim je tam ostal tudi po vojni.

V teh letih se je začel njegov resnični vzpon. Dosegel je odmevne zmage, tista v Karlsbadu leta 1923 pa ga je uvrstila med kandidate za svetovnega prvaka. Bil je izvrsten napadalec, imel pa je dve šibki točki: slabo igro v obrambi in neozdravljiv optimizem. Najboljši so to znali kaznovati, zlasti v dvobojih. Rad je rekel: »Ko sem beli, zmagam zato, ker sem beli; ko sem črni, zmagam, ker sem Bogoljubov.«

Leta 1924 se je vrnil v Sovjetsko zvezo in osvojil dve prvenstvi nove države. Tu je dosegel vrh kariere – gladko je zmagal v Moskvi leta 1925 pred Laskerjem in Capablanco. Kmalu se je preselil nazaj v Nemčijo in nadaljeval z uspehi. Samozavest mu je tako narasla, da je odklonil nastop na turnirju kandidatov v New Yorku leta 1927. Namesto tega je kar izzval prvaka na dvoboj. Tega pa je dočakal šele z novim prvakom. Leta 1929 je Aljehin privolil v dvoboj, saj je zaslutil, da so največji dnevi Bogoljubova mimo; Efim je pogumno začel, nato je bilo porazov vse več. Ker pa je bil dobro zapisan pri vzvodih moči in denarja v nacistični Nemčiji, je leta 1934 dobil še eno možnost. Tokrat je bil Aljehin še bolj neusmiljen. Bogoljubov je bil še vedno dovolj dober, da je zmagoval na manjših turnirjih po Nemčiji, to pa je počel tudi med vojno. V povojni Zahodni Nemčiji je kljub zrelim letom še ohranjal primat. Zadnjič je igral v Beogradu leta 1952, nekaj tednov pred smrtjo.