Sebastijan Piletič, gimnastični trener: V Sloveniji ima izobrazba prednost pred uspehi

Zanimivo je, da sem gimnastični trener že 27 let, a v Romuniji nisem bil še nikdar. Res je zanimivo, da Romuni še niso organizirali velikega gimnastičnega prvenstva. Ob tem, da je denimo predsednik romunske zveze Adrian Stoica kandidiral za predsednika Mednarodne gimnastične organizacije in je bil predsednik tehničnega komiteja. Romuni imajo tudi aktivne člane v evropski zvezi, poleg tega pa izjemno gimnastično tradicijo. Sam menim, da je bolje, da so velika prvenstva razpršena in ne vselej v istih državah.

Romuni so bili vselej gimnastična velesila. V zadnjih letih so v rezultatskem smislu nekoliko padli, a se spet dvigajo. Na evropskem prvenstvu bosta znova oblekla reprezentančni dres 36-letni Marian Dragulescu (z olimpijskih iger ter svetovnih in evropskih prvenstev ima 29 kolajn – op. p.) in 29-letna Catalina Ponor (z največjih tekmovanj ima 22 kolajn – op. p.). Verjamem, da se bosta pred domačimi gledalci pokazala v lepi luči.

Organizacija velikega tekmovanja je odlična priložnost za promocijo športa v svoji državi, tedaj pa smo imeli v reprezentanci tudi Aljaža Pegana in Mitjo Petkovška. Pozitivnih stvari tistega prvenstva je bilo poleg rezultatskih res veliko. Podpisali smo denimo pogodbo s podjetjem Spieth in pridobili gimnastično orodje, s katerim smo pokrili večino tedanjih centrov po državi. To je bilo za nas zelo pomembno. Pozitiven učinek je tudi bil, da nam je uspelo v gimnastiki zadržati mlado in obetavno generacijo.

Tedaj smo imeli poleg Mitje in Aljaža zelo močno mladinsko reprezentanco, v kateri so bili tudi Rok Klavora in Žiga Šilc, medtem ko sta Sašo Bertoncelj in Alen Dimic tekmovala že med člani. Z njimi smo delali dobro in so zelo uspešni.

Ko smo pred 13 leti organizirali evropsko prvenstvo, bi lahko imeli še toliko novih mladih telovadcev, pa nismo imeli primerne infrastrukture. Zato je nastala vrzel. Z gimnastičnim centrom nam je sedaj lažje. Predvsem za otroke iz Ljubljane in okolice. Po letu in pol delovanja centra rezultati še niso vidni, a bodo zanesljivo v bližnji prihodnosti.

Naj poudarim, da se telovadci ne razvijajo v vrhunske športnike zgolj zaradi gimnastičnega centra. Imajo pa seveda boljše razmere, saj lahko trenirajo več in bolje. Danes imamo gimnastično jamo, parter, prostor za zalet pri preskoku in še kaj, kar je v Sloveniji dolga leta primanjkovalo. Ker imamo dobro infrastrukturo, dovolj usposobljenega kadra in tudi telovadcev, verjamem, da bomo kmalu pokazali napredek. Trenutno imamo obetavno generacijo 14-letnikov. Čeprav se bližajo pubertetnemu obdobju, sem prepričan, da bomo imeli v Sloveniji čez štiri leta solidno mladinsko ekipo, na kateri bomo gradili prihodnost.

V športnem smislu bi imeli največ koristi, če bi lahko svojo kvaliteto pokazali domači javnosti. Kot jo lahko vsako leto kažejo zimski športniki v Planici, Kranjski Gori in na mariborski Zlati lisici. Lahko bi pokazali svoje sponzorje in se promovirali. O gimnastiki se ne piše veliko, ne pojavlja se na televiziji in ljudje niti nimajo občutka, kam spadamo. Ko je denimo Sašo Bertoncelj pred tremi leti na evropskem prvenstvu v Sofiji osvojil kolajno, ni bilo prenosa finala na konju z ročaji. Promoviramo se sicer tudi z organizacijo tekme svetovnega pokala, ki bo letos v Kopru, vendar bi bilo evropsko prvenstvo bolj odmevno.

Prepričan sem, da imamo v Sloveniji dovolj strokovnega znanja za vzgojo vrhunskega mnogobojca. Mnogoboj je sicer le ena od gimnastičnih disciplin. Dejstvo je, da zajema šest posameznih disciplin, za katere je treba delati skoraj šestkrat več kot za eno orodje. Gimnastika je garaški šport, v katerega je treba vložiti ogromno količino treninga že v mladih letih. Predvsem v srednješolskih letih. Če bi se želeli telovadci v najstniških letih uvrstiti med najboljših 20 na svetu, bi morali trenirati po šest ur na dan. Količine dela je namreč toliko, da je ne moreš opraviti prej kot v 30 urah na teden. V srednješolskem obdobju pride do ključnega vprašanja. Ali se splača trenirati po 30 ur na teden, na neki način pustiti šolo ali se z nekoliko manj treninga lahko prebiti v vrh posamezne discipline in sproti delati šolo?

Če bi imeli v Sloveniji velik bazen tako obetavnih tekmovalcev, kot jih imajo v nekaterih drugih državah, je lažje vztrajati pri mnogoboju, četudi je možnost poškodb precej večja. Poleg tega živimo v razvitem svetu, v katerem je zelo pomembno izobraževanje. Menim, da je prav, da si športniki ob treningu pridobijo tudi izobrazbo. Ni mi vseeno za moje telovadce po končani športni poti. Rad vidim, da imajo izobrazbo, ki jim pomaga do zaposlitve. Mislim tudi, da med osvojeno kolajno na evropskem prvenstvu v mnogoboju ali na konju z ročaji ni velike razlike. Zato lahko odgovorim, da se slovenski trenerji podrejamo sistemu, saj se zavedamo, da je lažje imeti tri uspešne telovadce na posameznih orodjih kot enega uspešnega mnogobojca. Žal je drugod po svetu tako, da večina najboljših mnogobojcev nima dokončane šole, saj praktično živijo in spijo v telovadnici.

Ne bi se strinjal s tem izrazom, saj je gimnastika izrazito garaški šport, ki zahteva veliko potrpežljivosti pri učenju novih prvin in doseganju rezultatov. Poleg tega z vsemi mladimi telovadci ves čas treniramo mnogoboj. Dokler se le da. Naj omenim Alena Dimica, dobrega mnogobojca, ki se je v zadnjih letih posvetil bradlji in drogu. Poskušal je biti uspešen na vseh šestih orodjih, a je z leti spremenil miselnost.

Kolajna bi pomenila potrditev, da smo še vedno uspešni na mednarodni sceni. Vsakodnevno se borimo, trdo garamo in si prizadevamo, da bi na velikih tekmovanjih osvajali kolajne. Za Aljažem Peganom in Mitjo Petkovškom imamo dediščino, da na velikih tekmovanjih štejejo le kolajne, saj sta nas dve desetletji razvajala z uspehi. Spomnim se, kako je šlo v slovenski javnosti mimo četrto mesto Teje Belak v preskoku na evropskem prvenstvu. Menim, da je uvrstitev med najboljšo osmerico na velikem tekmovanju vrhunski rezultat. In trenutna sestava slovenske reprezentance je takšna, da lahko poseže po visokih uvrstitvah. Ker smo v povprečju stari, se v Romunijo odpravljamo po konkretne rezultate, ne po izkušnje.

Mitja in Aljaž sta zelo aktivna v slovenski gimnastiki. Mitja predvsem pri promocijah v šolah in vrtcih, poleg tega pa imata z ženo Mojco svoj klub za športno ritmično gimnastiko. Mitja predstavlja gimnastiko mlajšim generacijam na način, da je med njimi prisoten, da se lahko otroci od blizu soočijo z nekdanjim šampionom, ki jim pokaže, kako se denimo naredi špago in stojo na rokah. Aljaž pa pomaga gimnastični zvezi pri izvedbi in povezovanju projektov. Kolikor jima dopušča čas, sta torej vključena v slovensko gimnastiko.

Tako je. Po toliko letih truda, garanja in odrekanj težko izstopiš z gimnastičnega vlaka.