»Lahko preskočite veliko noč, pokal je pomembnejši,« je v šaljivem videospotu na spletni strani celjskega kluba k čim večjemu obisku tekem v Mariboru pozival igralec pivovarjev Borut Mačkovšek. Štiri dvoboje v Taboru si je med vikendom ogledalo 2950 gledalcev (povprečno slabih 740 na tekmo), slabši obisk pa je napovedovalo že četrtkovo druženje igralcev in trenerjev vseh štirih klubov, na katerem so mimoidoči lahko metali žogo na gol in ob uspešnem strelu dobili brezplačno vstopnico. Gostitelji so ga pripravili v enem izmed nakupovalnih središč, razen članov domačega kluba pa preostalih treh ni bilo, saj so druženje tik pred zdajci odpovedali.
Kape pivovarjev namesto majic
Levji delež v boju za jubilejno, 20. pokalno lovoriko so Celjani opravili v polfinalu proti Gorenju (26:23). Že po dobri polovici prvega polčasa so vodili za sedem (12:5), enako razliko so imeli tudi sredi drugega (22:15). A Velenjčani so naredili delni izid 5:0 in se dvakrat približali na minus dva, toda končnica je spet pripadla pivovarjem, ki so na 107. medsebojni tekmi dosegli že 78. zmago (še štirje remiji in 25 zmag Gorenja). »Odigrali smo vrhunski prvi polčas, v dvajsetih minutah drugega pa pokazali igro, ki je ne želim in nočem videti. Naredili smo kopico napak, ki mi gredo zelo na živce. Zato bodo fantje slišali precej krepkih,« se je kljub zmagi jezil trener Branko Tamše, ki je po odhodu iz Velenja decembra 2013 tudi na 18. medsebojnem dvoboju z nekdanjim klubom ostal neporažen, ob dveh remijih pa je dosegel že 16. zmago. Po tem, ko so Celjani po finalni zmagi leta 2015 v Kopru oblekli rumene majice z modrim napisom »Enostavno CELE«, po lanski v Ribnici pa »Boris, ta je zate« (nekaj dni pred tekmo je imel namreč klubski ekonom Boris Vrščaj hudo prometno nesrečo), so si v nedeljo v Mariboru na glave nadeli modre kape s ščitkom in veliko številko 20.
V ponovitvi finala iz sezone 2009/10, ko je Maribor doma namučil Celjane in izgubil le s 33:35 (po 33:33 sta v zadnji minuti zadela Uroš Zorman in Renato Vugrinec), je bil nedeljski dvoboj manj izenačen. Končnih osem zadetkov (36:28) je bila najvišja razlika v finalu, v katerem so Celjani nastopili že 23., Mariborčani drugič, eden izmed sodnikov pa je bil David Sok, brat mariborskega kapetana Tadeja Soka. Z drugim mestom in ekipo, v kateri ima le enega pravega Mariborčana (Domen Rožman), je bil zadovoljen tudi trener Sebastjan Sovič: »V zadnjih mesecih so moji fantje zelo napredovali, saj garajo od jutra do večera, kar so potrdili z visoko zmago proti Ribnici. V finalu proti absolutnim favoritom Celjanom sicer niso prikazali vsega, kar znajo in zmorejo. Morebiti so pregoreli v preveliki želji za senzacijo, poleg tega pa sta dve težki tekmi v dveh dneh preveč za mojo ekipo. Zadovoljen sem s fanti, prav tako tudi z navijači, ki so dokazali, da v Mariboru ni doma samo nogomet, ampak tudi rokomet.«
Cehte dobil dva udarca v glavo
Gorenje, ki že neverjetnih 1231 dni čaka na celjski skalp (od 4. decembra 2013), je na tekmi za bron po dveh podaljških in 80 minutah igre premagalo Ribnico (37:35). V drugem polčasu se je poškodoval Nejc Cehte, ki je po drugem udarcu v glavo še drugič obležal na parketu in ga je z igrišča pospremila zdravniška služba. »Proti Celju smo nerazumljivo slabo odigrali prvi polčas, vseeno pa je bil naš zaostanek za osem golov previsok. V drugem smo zaigrali tako, kot smo se dogovorili, se približali in le malo je manjkalo, da bi jih ujeli, a smo v končnici naredili nekaj napak. Proti Ribničanom smo zasluženo zmagali in povsem drugačen občutek je, če turnir končaš z zmago,« se je tolažil Gorenjev trener Borut Plaskan. Njegovemu nasledniku Željku Babiću so v Velenju predlagali, da bi takoj začel delati, a je to zavrnil (njegova družina bo ostala v Dalmaciji, žena ima veliko službenih obveznosti, Babić pa mora urejati varstvo za tri otroke) in bo v Šaleško dolino prišel šele poleti.
Trener Beguš je bil šokiran
Edina ekipa, ki je dvakrat izgubila, je bila Ribnica. Tretjič je nastopila na sklepnem turnirju, po letih 2011 in 2016, ko je bila obakrat tretja, je bila v Mariboru stopničko nižje. Priložnost za prvi finale v zgodovini je zapravila v polfinalu, ko je presenetljivo izgubili z gostitelji s 23:32 (7:16). »Ne spomnim se, kdaj je katera ekipa v moji trenerski karieri v enem polčasu dosegla le sedem golov. V drugem smo se približali na štiri, a ko smo videli, da tekme ne moremo več dobiti, smo znova odigrali slabše. Proti Gorenju smo imeli možnost za zmago, a v odločilnih trenutkih smo vse zapravili,« je dejal trener Robert Beguš. Njegovo ekipo je v polfinalu uničil mariborski vratar Gregor Čudić s 17 obrambami (v finalu proti Celju se je že v prvem polčasu z glavo zaletel v vratnico in sedel na rezervno klop), na tekmi za tretje mesto pa Gorenjev čuvaj mreže Klemen Ferlin s 14.
Prvi strelec sklepnega turnirja je bil Blaž Janc (Celje) s 17 zadetki, za najboljšega igralca (MVP) je bil izbran njegov klubski soigralec Luka Žvižej, za najboljšega vratarja pa Celjan v mariborskem dresu Gregor Čudič.
Izidi, finale: Maribor Branik – Celje Pivovarna Laško 28:36 (14:18), za 3. mesto: Gorenje – Riko Ribnica 37:35 po dveh podaljških (31:31, 28:28, 16:16), polfinale: Celje PL – Gorenje 26:23 (18:10, Janc 7, Žvižej 6; Mitrović in Brumen po 6), Maribor Branik – Riko Ribnica 32:23 (16:7, Verdinek 8, Hrastnik 7; Henigman 6, Skušek 5).