Idilično okolje gradu Otočec je prvemu festivalu slovenske velikonočne potice dalo še poseben čar. In ne le, da je omamno dišalo, tudi paša za oči je bila bogata. Orehova, makova, pehtranova, rozinova, jabolčna, korenčkova, s čokoladnim testom… Domišljija skorajda ni imela meja. Pa vendar, kot je opozoril vodja ocenjevalne komisije, etnolog dr. Janez Bogataj, se tudi pri potici kaže, da bi želeli iz nje narediti nekaj drugega. »Nihče pa se ne vpraša, do kod ima potica še svojo istovetnost. Moramo se zavedati, do kod je potica še potica.«
Potica je okrogla, sicer ni potica
Najstarejši zapis o potici je »zakrivil« Primož Trubar. Takrat so jo imenovali povitica. Valvasor, ki je prvi zapisal tudi recept zanjo, pa kraljico slovenskih sladic že poimenuje potica. »Danes je potica okrogel zvitek, nadevan z različnimi nadevi, pečen v okroglem pekaču, potičniku. Vse drugo, kar je štirioglato in podolgovato, so štruklji,« opozarja Bogataj. Tričlanska komisija je prvič le malo pogledala skozi prste in ocenila vseh 56 potic, tudi štirioglate. »Prihodnje leto, ko upamo, da bo slovenska potica v Evropski uniji že zaščitena kot tradicionalna posebnost, bomo bolj strogi,« dodaja.
»Barva je v redu, tudi diši lepo. Nadeva je ravno prav, toliko kot testa. Toda v njej je pa več kot sv. Duh,« je med ocenjevanjem ene od potic, pri kateri je skorja malce odstopila, a je bila za laično oko še vedno videti odlična, komentiral dr. Bogataj. »Končno, prva rozinova potica,« je bila pred pokušino naslednje navdušena članica komisije in priznana senzorična ocenjevalka živil Marlena Skvarča. Spet pri naslednji je tretji član komisije, vodja grajske restavracije Dejan Pavlič, opozoril na prvo vidno »napako« – nepravilno obliko.
Pa vendar se je bilo treba odločiti in izbrati tri najboljše. Na koncu so izbrali štiri. Še najmanj težav so imeli pri izbiri zmagovalne, pravi Pavlič. »Pretehtala je inovativnost kuharice, tri vrste potic je združila v eno. Potica je bila popolna.« Mojstrica Jožica Dorniž iz Novega mesta, ki potice peče za sprostitev, je v eno samo potico združila orehovo, pehtranovo in makovo, jih prepletla v kito in spekla v glinenem potičniku. Poleg domačih sestavin, brez katerih ni dobre potice, ima njena tudi sporočilo: »Tako kot smo različni ljudje, so različni tudi trije nadevi, pa vendar skupaj tvorijo harmonijo. Trije okusi govorijo o sožitju. Potrebujemo drug drugega, potrebujemo vzajemnost. Če bi bila nadeva dva, ju lahko razdvojiš. Treh ne moreš, sicer enega poškoduješ,« dodaja mojstrica, ki se je tokrat sploh prvič lotila »tridelne« potice. Zanjo je potrebovala pet ur, medtem ko je kvas »nastavila« že zjutraj. Običajno peče potice z enim nadevom, domači imajo najraje makovega, pri čemer nam je zaupala majhno skrivnost. Da potica ni grenka in težka, doda v nadev pšenični zdrob.
Zgodovinski spomin in tuji vzori
Kot pravi Bogataj, poznamo v Sloveniji dve skrajnosti. Eno je ponavljanje zgodovinskega spomina, drugo pa »papagajsko kopiranje tujih vzorov«. »Na podlagi bogate dediščine bi morali iskati sodobne rešitve, s katerimi bi se svetu predstavljali kot nekaj drugačnega, posebnega, odličnega.« Potica je praznično pecivo, vendar za vsak letni čas niso primerni vsi nadevi. Tako je orehova ali lešnikova primerna za božični čas, za pomlad pa 'pomladni' nadevi. »V vrhu je v tem času prav gotovo pehtranova,« dodaja Bogataj.
Kot ob tem poudarja sloviti etnolog, je največji pomen tovrstnih tekmovanj izobraževanje. »Sami sebi odstiramo paleto bogastva na tem področju. Hkrati iz tekmovanja v tekmovanje izboljšujemo kuharsko znanje. Torej ne tekmujemo zaradi priznanj, ampak zato, da smo vedno boljši. In kar je še najbolj pomembno, da smo drugačni. Dokler bomo drugačni, nas bo tudi svet spoštoval. In to drugačnost pomembno sooblikujemo tudi z našo potico.«
Za zmagovalne potice, prodane na dražbi, je dražitelj Mitja Meršol iztržil 750 evrov, kakšnega tisočaka so nanesle še preostale potice, ki so jih prodajali po 20 evrov. Ves izkupiček so organizatorji, Terme Krka, namenili novomeškemu Rdečemu križu za socialno šibkejše družine.
