Za Ljubljančane, še posebno pa za Kamničane, je Kamniška Bistrica najbližje izhodišče za pobeg v visokogorje. V treh urah spodobne hoje po razmeroma preprosti, dobro vzdrževani, tudi za mlajše planince primerni poti skozi gozd, višje pa že po visokogorskem svetu, se je mogoče povzpeti do nadmorske višine, na kateri ni več greha, se naužiti modrine neba in lepot okoliških vrhov, si bratsko razdeliti kos kruha s kavkami in popiti dober zeliščni čaj v Kamniški koči na Kamniškem sedlu.
Kočo obišče vsako leto približno 10.000 planincev, čedalje več je tudi tujcev, pravi Ivan Resnik, predsednik PD Kamnik, ki upravlja kočo na Kamniškem sedlu in bližnjo Cojzovo kožo na Kokrskem sedlu. Kamniška je še toliko bolj zaželena postojanka pri kakšnem daljšem, zahtevnejšem pohodu, iz savinjskega oziroma logarskega konca, čez Repov kot na Srebrno sedlo in prek Planjave ali čez samotne Žmavčarje in Tursko goro.
»Odzivi obiskovalcev so zelo pozitivni, presenečeni so nad urejenostjo koče, pohvalijo čistočo, hrano in osebje. Izjemno pomembno je tudi, da se v koči dobi kvalitetne informacije o razmerah in dostopih na okoliške vrhove,« pravi Ivan Resnik. Oskrbnik Simon je že »stari maček«, zelo dobro pozna okolico, tudi v kuhinji je pravi mojster. »Oskrbnikom vsako leto omogočimo dodatno izobraževanje glede kakovostnejše ponudbe. Za zgled so nam primerljive koče v Alpah in Dolomitih,« pravi Resnik.
Vsaka generacija nekaj izboljša
Planinske koče so s svojim obratovanjem, odpadki in porabo energije tudi obremenitev za občutljivo gorsko okolje. V kamniški koči so pred šestimi leti povsem obnovili sanitarije, restavracijo, sobe in kuhinjo. »Že prej smo poskrbeli za energetsko samostojnost koče z vetrnim agregatom, sončnimi celicami in novim dizelskim agregatom kot rezervnim virom električne energije. Tudi čistilna naprava je bila ves čas dobro vzdrževana in je med sezono vseskozi delovala,« pravi predsednik PD Kamnik. Zato so se, ko je začela Planinska zveza Slovenije leta 2012 podeljevati certifikat okolju prijazna planinska koča, nemudoma odločili, da ga morata pridobiti obe njihovi visokogorski koči. »Po izteku štiriletne veljavnosti smo ga lani obnovili in obe koči imata certifikat tudi za naslednje obdobje,« pravi Resnik in obenem poudarja, da je skrb za neokrnjeno naravo, čistočo, urejenost poti, skrbno ravnanje z odpadki in okolju prijazne vire energije vodilo kamniških planincev že od nekdaj. »Vsaka generacija nekaj izboljša, popravi in posodobi ter poskrbi, da naše planine ostajajo takšne, kot so.« Zadnja prenova Kamniške koče je stala 180.000 evrov, člani PD Kamnik pa so pri tem opravili več kot 3000 prostovoljnih ur.
Na vrsti je Cojzova koča
Planinska koča z omenjenimi energetskimi napravami pa tudi s sistemom za ogrevanje, UV-napravo, internetno povezavo (prek katere lahko preverite, kakšno vreme se obeta na sedlu), kabelskim TV-sistemom, elektronskimi blagajnami in z nadzorno kamero, je tehnično zelo zahteven objekt, ki terja obilo znanja in spretnosti. »Zato morajo biti naši oskrbniki poleg gostincev tudi tehnično dobro podkovani ljudje,« pravi Resnik. »Izjemno pomembno je redno vzdrževanje, kajti narava je z neurji, strelami, vetrom, snegom in ledom večkrat zelo kruta in nepredvidljiva. Na srečo pa so planinci srčni ljudje, ki vedno priskočijo na pomoč, ko je to potrebno.«
Drugače kot v sosednjih alpskih državah je v slovenskih kočah dovoljena hrana iz nahrbtnika, zato se še vedno najdejo packi, ki svojih smeti ne odnesejo v dolino. Ivan Resnik pravi, da se stanje počasi zboljšuje. »Potrebno je pač stalno opozarjanje in ozaveščanje, da je narava samo ena in bo takšna, kot jo bomo pustili.« Kamniški planinci se tega resno držijo, v Cojzovi koči, ki bo letos praznovala 120. obletnico, so se lotili preureditve sanitarij in instalacij, markacisti urejujejo Koželjevo pot ob Kamniški Bistrici, vzporedno pa potekajo razna vzdrževalna dela, tudi na obeh tovornih žičnicah.