V okviru evropskega projekta o evropskih glasbenih migracijah v zgodnjem novem veku sem raziskovala glasbeni repertoar nemške gledališke družbe, ki je v Ljubljani gostovala dve zimski sezoni konec 18. stoletja, in sicer pod vodstvom Emanuela Schikanedra, ki je ustanovil dunajski Theater and der Wien in napisal libreto k Mozartovi operi Čarobna piščal. Schikaneder je pri ljubljanskem tiskarju za takrat popularno Paisiellovo opero La frascatana dal natisniti knjižico s prevodom opernega besedila v nemščini. Pri nas se knjižica ni ohranila, najverjetneje zaradi požara Stanovskega gledališča, jo pa hrani Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju. In lahko si mislite, kako me je vznemirilo nepričakovano odkritje vrstic v slovenskem jeziku med nemškim besedilom!
Kako ste sklepali na Linharta?Ob primerjavi dveh knjižic z opernim besedilom La frascatana, ki sta bili pri različnih tiskarjih natisnjeni isto leto in ju hranijo na Dunaju, sem ugotovila, da se med seboj razlikujeta, čeprav je bil v obeh primerih naveden isti prevajalec libreta, Johann Friedrich Schmidt. Ampak na naslovnici ljubljanskega natisa sta bili še začetnici A. L., zato sem pomislila, da bi libreto lahko prevedel član Zoisovega kroga razsvetljencev Anton (Tomaž) Linhart, kar je pozneje potrdil tudi strokovnjak za slovensko literaturo dr. Luka Vidmar iz ZRC SAZU. Prevod italijanske arije Na vem, če je kej fletno je nastal vsaj leta 1782 in je edini dokument, ki potrjuje dosedanje navedbe literarnih zgodovinarjev, da si je Zoisov krog prizadeval prevajati italijanske opere v slovenščino že na začetku osemdesetih let 18. stoletja. Ugotovila sem tudi, da je doslej edini znani Zoisov prevod italijanske arije Preljube ženice najverjetneje nastal kar nekaj let pozneje.
Linhartov prevod ima posebno zgodovinsko vrednost kot dokument zgodnjega obdobja slovenskega narodnega preporoda. Če se primerja še druge prevode istega besedila, se lahko ovrednoti tudi njegovo prevajalsko delo.
Ko je Glasbena matica pred petimi leti praznovala 140 let, ste se zakopali v arhive. V čem vidite srž tega društva?Pred drugo svetovno vojno je bila ljubljanska Glasbena matica osrednje glasbeno društvo Slovencev in ognjišče slovenske glasbe. Imeli so največjo glasbeno šolo, glasbeno založbo, glasbeni arhiv, koncertno poslovalnico, svoj pevski zbor in orkester. Poleg ljubiteljskih in takrat še maloštevilnih poklicnih glasbenikov je, še zlasti do začetka 20. stoletja, združevalo tudi slovensko izobražensko elito, politike in literate. Raziskave bom nadaljevala še z društveno zgodovino po letu 1945, ko se je spremenila vloga društva; imeli so le pevski zbor, po denacionalizaciji leta 1998 pa so spet oživili še druge dejavnosti.
Postavili so institucionalne temelje za vse oblike glasbenega dela Slovencev, poučevalo se je v slovenskem jeziku, skrbeli so za rokopise glasbenih del naših skladateljev in muzikalije, ki jih zdaj hrani Glasbena zbirka NUK. Zaslužni so za ustanovitev konservatorija leta 1919 in pozneje še glasbene akademije. Leta 1932 so izpeljali prvi slovenski glasbeni festival pri nas, ki ga danes poznamo kot Slovenski glasbeni dnevi. Po Plečnikovih načrtih so uredili tudi park pred društveno stavbo v Vegovi ulici in postavili doprsne kipe skladateljev.
Proučevali ste tudi zgodovino slovenske himne. Kakšne karakteristike ima, če jo primerjate s himnami drugih narodov?Slovensko himno sem preučevala ob stoletnici nastanka Premrlove uglasbitve Prešernove Zdravljice leta 2005. Pri tem me je zanimala njena recepcija od nastanka leta 1905 in tudi recepcija budnice Naprej zastava Slave, ki so jo Slovenci sprejeli za svojo narodno himno takoj po nastanku leta 1860. Sicer pa smo Slovenci pred Zdravljico imeli druge državne himne: pred letom 1918 v okviru avstrijske monarhije Cesarsko pesem, med obema vojnama v kraljevini Jugoslaviji sestavljeno himno Slovencev, Hrvatov in Srbov, po letu 1945 v federativni Jugoslaviji pa Hej Slovani.
Zdravljica je v primerjavi z drugimi himnami posebna iz več razlogov, najbolj zaradi besedila. V himnah se običajno slavi narod in državo, pripadnost, medtem ko v sedmi kitici Zdravljice Prešeren razglaša svoj tedaj izredno svobodomiseln nazor in se zavzema za svobodo in enakopravnost vseh narodov. Zanimivo pa je, da je melodija bolj razpoznavno znamenje himne kot besedilo. Ob političnih spremembah so marsikje neaktualno besedilo zamenjali, melodijo pa obdržali. Ko je zbor Premrlovo Zdravljico leta 1917 v dvorani hotela Union prvič izvedel, tudi sedmo kitico, je vzbudila viharno navdušenje. Da torej postane neka pesem simbol naroda, je pomemben tudi učinek, ki ga ima v danem zgodovinskem trenutku na krepitev narodne zavesti.
