Neodločeni izidi tako Maribora v Kopru kot Olimpije v Celju in najbolj presenetljivo Domžal pri odpisanih Radomljah največ koristi prinašajo vodilnim Mariborčanom, saj je do konca prvenstva tekma manj, sami pa so na vrhu državnega nogometnega prvenstva vseeno zadržali gromozanskih 13 točk prednosti pred drugimi Domžalami in tretjo Olimpijo. Ta spomladi še naprej ostaja brez zmage, do točke v Celju pa je prišla dobesedno v zadnji sekundi tekme. Zato so se točke, šele druge spomladanske, Ljubljančani seveda razveselili precej bolj kot Mariborčani, ki so v Kopru že vodili z 2:1. Domžalčani bi se lahko oziroma bi se morali ob takem razpletu utrditi na drugem mestu, a kaj ko so tudi samo remizirali proti Radomljam.
Za remi je zadel trenerjev nečak
Nobenega dvoma ni, da je bil Maribor na tekmi v Kopru boljši v večini elementov igre, na njegovi strani so bili tudi vsi statistični parametri, a je kljub vsemu odšel z Bonifike le s točko. Dve so njegovi napadalci pustili v rokah tokrat izjemnega koprskega vratarja Antolovića, ki ga je uspel premagati le Novaković, medtem ko ga bodo Vrhovec, Hotić, Vršič in predvsem Zahović še nekaj dni sanjali. Že v prvem polčasu je bil ključna mariborska ovira, da se tekma ni zapeljala v izdatno prednost vijoličnih, v končnici pa je reševal remi. »Zelo nenavadno je, da s toliko in s tako izrazitimi priložnostmi nismo zadeli več kot dvakrat,« je po tekmi upravičeno razmišljal Darko Milanič.
Dolgo se je zdelo, da bi lahko bil ob omenjenih obrambah ključni trenutek tekme 10. minuta, ko je Koprčan v vijoličnem dresu Rajčević za najstrožjo kazen podrl koprskega napadalca iz hrvaške Istre Križmana. Nekdanji bosanski reprezentant Ibrićić je bil z enajstih metrov dovolj natančen za veliko koprsko vodstvo. Morda celo preveliko glede na to, da so se rumeni v nadaljevanju stisnili v svoj kazenski prostor in le krčevito branili minimalno prednost.
Uvodne minute drugega polčasa so obetale več igre po vsem igrišču, a so se vsi koprski načrti podrli v pičlih treh minutah. Najprej je grobo napako storil Datković, ki je Novakoviću poklonil žogo za izenačenje. Dve minuti pozneje pa še vrhunec za Hotića, ki mu v prvem polčasu ni uspelo zadeti, je pa z izjemno globinsko žogo našel Novakovića, ki je še enkrat matiral tokrat nemočnega Antolovića za preobrat. Maribor je začel z običajnim finiširanjem proti rutinski zmagi, ko je po podaji iz kota pred vrati najvišje skočil Sandi Križman in svojega strica in sovaščana iz istrskega Žminja na koprski trenerski klopi razveselil z izenačujočim zadetkom. »Moram biti realen in priznati, da je bil Maribor boljši, kar obenem pomeni, da sem s točko več kot zadovoljen. Enostavno se mu nismo mogli enakovredno zoperstaviti. Prepričan sem, da mu, čeprav ni korektno do drugih, lahko že zdaj čestitam za nov naslov prvaka,« je presenetil Igor Pamić in še poudaril: »Nemogoče je, da ga izgubijo.«
Poplačan trud Elekeja
Čeprav je Olimpija v Celju po prvi spomladanski zmagi, v pokalu proti Mariboru, želela še prvo prvenstveno, je bila na koncu lahko zadovoljna s točko, do katere je prišla v zadnjem napadu na tekmi, ko je izenačujoči gol dosegel Blessing Eleke.
Prvi polčas je prinesel malo kakovostnega nogometa, skoraj nobene omembe vredne akcije in veliko raztrgane igre, v kateri z izjemo nekaj podaj v zadnji vrsti ne eno ne drugo moštvo ni bilo sposobno sestaviti vsaj treh zaporednih. A medtem ko so branilci Olimpije nekajkrat še uspešno ustavili živahna Cvijanovića na levi in Požega Vancaša na desni strani, so se njihovi soigralci v napadu ustavljali kar sami, potem ko so se ob potencialno nevarnih akcijah zapletali z žogo. Po prvih 45 minutah se je bilo tako težko znebiti občutka, da so oboji samo čakali odrešilni pisk glavnega sodnika, da bi med polčasom strnili vrste in več poskušali v nadaljevanju.
To je naposled tudi dejansko prineslo precej bolj gledljiv in dinamičen nogomet, saj je že prvih nekaj minut postreglo z več priložnostmi kot prej celoten prvi polčas. Najprej je pri Olimpiji po lepem predložku Wobaya Kirm s skrajnimi močmi nevarno streljal, a se je kot še nekajkrat včeraj izkazal domači trener Kotnik, nato je še lepšo priložnost pri Celju zapravil Cvek, ki je z dveh metrov zgrešil prazen gol in žogo poslal v naročje presenečenega Vodiška. V naslednjem napadu sta žogo v nevarnem položaju oplazila namesto zadela Wobay in Benko, Cvijanović pa je pri Celju v 57. minuti najprej nevarno poskusil z roba kazenskega prostora, v njem pa štiri minute kasneje nastreljal Olimpijinega nogometaša Klinarja, od katerega se je žoga odbila v drugo smer, presenetila Vodiška in se znašla v mreži. Sledil je pritisk Ljubljančanov, ki je bil večji del dokaj nekonkreten, odrešitev pa je prišla šele v zadnjem napadu na tekmi, ko je visoko žogo v kazenski prostor lepo umiril borbeni Eleke, si jo ob neodločni domači obrambi podaljšal in jo poslal v prazen gol. »Razočarani smo, ker smo zadetek prejeli v zadnji sekundi, zadovoljni pa, ker so gledalci uživali v zanimivem drugem polčasu in ker smo spomladi še naprej neporaženi,« je po tekmi povedal pomočnik kaznovanega domačega trenerja Igorja Jovićevića Aleksandar Radosavljević, Olimpijin Safet Hadžić pa je dodal: »Želeli smo zmagati, tudi gol, ki smo ga prejeli, je bil nesrečen, a ko izenačiš v zadnjem napadu, si težko nezadovoljen. Remi je zato pravičen rezultat.«
