»Mi še danes ulice peremo s pitno vodo. To je luksuz v Sloveniji,« pripoveduje Igor Kos z mariborske mestne občine. V štajerski prestolnici želijo nespodobno prakso ukiniti z vzpostavitvijo povratne zanke, ki bi približno sedem milijonov kubičnih metrov prečiščene odpadne vode iz kanalizacije namesto v Dravo pripeljala nazaj v mesto in tako omogočila njeno ponovno uporabo. Prav tako želi občina bolje izrabiti odvečno energijo, ki nastaja pri različnih urbanih in proizvodnih procesih. Predelati nameravajo še več odpadkov in uporabiti tudi zdaj neizkoriščeno zemljino in druge gradbene odpadke. Vse to je del projekta Wcycle, s katerim Maribor na plečih svojih petih komunalnih podjetij regiji tlakuje pot v krožno gospodarstvo.
Premalo ambiciozne papirnate pobude
Krožno gospodarstvo je ena od prioritet strategije pametne specializacije Slovenije. Za mesta pomeni, da morajo postati čim bolj samozadostna. Toda brez povezovanja in izmenjave dobrih praks z drugimi mesti, podjetji in organizacijami prehoda v krožno gospodarstvo po prepričanju mnogih ne bo mogoče doseči.
Med njimi je tudi Svilan Sibil iz SID banke, ki opozarja, da je medsebojno sodelovanje slovenskih občin relativno slabo. »Pobud je veliko, a so precej papirnate. Konkretnih projektov manjka, zlasti večjih, predvsem pa so tisti projekti, ki jih mi vidimo, problematični tako z vidika kakovostne tehnične kot vsebinske priprave,« opisuje.
Če želijo slovenske občine priti do večjih vsot evropskega investicijskega denarja, se bodo morale povezovati. »Ljubljana želi postati ekonomski hub (vozlišče, op. p.), a je to morda premalo. Razmišljati bi morali o celotni Sloveniji kot logističnem hubu za Evropo s Koprom kot morskovodno potjo, Ljubljano kot transportno železniško povezavo in Mariborom kot letališkim oporiščem,« velikopotezno razmišlja Sibil.
A še tako smeli projekti se ustavijo pri denarju. Na Ptuju po besedah podžupana Gorazda Oreška tako rekoč sedijo na geotermalni energiji, a je zaradi pomanjkanja denarja ne izkoristijo. Ker vlada ne prisluhne občinam in zadolževanja stanovanjskih skladov ne izvzame iz bilanc občinskega zadolževanja, v Ljubljani primanjkuje novih stanovanj, čeprav bi jih po besedah podžupanje Jelke Žekar v enem letu lahko zgradili tisoč.
Več komunikacije z državo
»Večina občin je prezadolženih. Ker nam manjka investicijskega denarja, se lotevamo javno-zasebnih partnerstev, toda tudi ta vir bomo na neki točki izčrpali. Problem evropskega denarja pa je, da zanj spet potrebujemo lastna sredstva zaradi obvezne soudeležbe pri investiciji,« pripoveduje župan Kranja Boštjan Trilar. Rešitev so po njegovi oceni storitve zasebnih podjetij na ključ (mestna kolesarska mreža na primer), ki bi jih občine lahko najele in se jim tako ne bi bilo treba zadolževati.
Po prepričanju novomeškega župana Gregorja Macedonija pa vprašanja zadolževanja vendarle še ne bi smeli pospraviti v predal. Če bi iz občinskega dolga izvzeli investicije v komunalno infrastrukturo, ki se tako rekoč sama poplačuje prek zaračunanih komunalnih storitev, bi za nove investicije sprostili od 100 do 200 milijonov evrov, je izračunal. »Občina Maribor ima z vsemi svojimi javnimi podjetji vred 80 milijonov evrov dolga, dvainpolkrat večji Gradec v sosednji Avstriji pa 1,2 milijarde evrov. Slovenske občine so najmanj zadolžene občine v Evropi in to bo Slovenijo pokopalo,« podobno razmišlja mariborski župan Andrej Fištravec. »Potrebujemo več komunikacije z državo,« pa je ugotovil Orešek.
