Oprostilna sodba nekdanjega poslanca Andreja Magajne, ki smo jo od sodišča prejeli po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, končnega odgovora na vprašanje, ali je šlo »le« za hudo malomarnost preiskovalcev, takšno ali drugačno zaroto ali pa zgolj veliko srečo obtoženega, ne ponuja. Potrjuje pa, da je bilo v zgodbi veliko nepravilnosti, čudnih naključij in spodrsljajev ter da je bil Magajna na sodišču na koncu povsem upravičeno oproščen očitkov o posesti otroške pornografije. Sodišče se je pri svoji odločitvi naslonilo tudi na mnenje sodnega izvedenca, ki je pri 33 datotekah našel napačno izračunane parametre, ki zagotavljajo integriteto preslikanih podatkov.
»V kolikor je podan dvom, ni mogoče izreči obsodilne sodbe. Sodišče je v dvomu dolžno odločiti v korist obtoženca,« je v obrazložitvi sodbe zapisala predsednica tričlanskega senata Marjana Lap. Sodišče je dokaze proti Magajni sicer štelo za zakonite (obramba jih je poskušala izločiti), vendar so bili po mnenju sodišča pomanjkljivi.
Dve, ne ena izvirna fotografija
Sodba potrjuje Magajnove navedbe, da so se policisti preiskave lotili pozno. Na generalni policijski upravi so iz Luksemburga konec maja 2009 prejeli depešo, da je bilo na že ukinjenem spletnem portalu lolchan.org več fotografij z otroško pornografijo, do katerih so dostopali tudi Slovenci. Kriminalist ljubljanske policijske uprave je bil nato šele septembra 2010 seznanjen s tem podatkom, o čemer je tudi naredil uradni zaznamek. Kolesje se je zagnalo in preiskovalni sodnik je odobril hišne preiskave pri slovenskih lastnikih IP-priključkov, ki naj bi dostopali do spornih fotografij. Novembra so policisti potrkali na 21 vrat po skoraj vsej Sloveniji. Tudi pri Magajni, ki je že tedaj govoril, da je dobil namige o prihajajočem neprijetnem presenečenju, če kot novopečeni neodvisni poslanec ne bo sodeloval pri političnem kupčkanju z glasovi.
Hišna preiskava je bila utemeljena z domnevno preneseno fotografijo neznanega dekleta (staro okoli 16 let) z razgaljenim oprsjem. Iz sodbe pa je razvidno, da naj bi šlo po podatkih Luksemburžanov dejansko za prenos oziroma poskus prenosa dveh fotografij. Druga naj bi bila precej bolj sporna. Prikazovala naj bi okoli 12 let staro dekle, »ki leži na postelji in si z eno roko prekriva golo oprsje, z drugo razkazuje spolovilo«, je zapisano v sodbi. Toda v nalogu za hišno preiskavo je bil govor samo o prvi fotografiji, saj naj bi podatek o drugi našli šele kasneje.
Originali in kopije niso prišli niti do tožilstva
Magajni so zasegli državnozborski prenosni računalnik in računalnike v hiši. Spornih dveh »luksemburških« fotografij niso našli na nobenem disku, so pa našli druge. Policisti so prekopirali vsebino diskov, na podlagi najdenega pa je tožilec Magajni očital najmanj 50 spornih fotografij na službenem računalniku, po najmanj 93 in najmanj 20 spornih fotografij na dveh domačih računalnikih in najmanj 135 spornih fotografij na prenosnem trdem disku. Toda kot dokaz je na sodišče prišla le zgoščenka s fotografijami, vse drugo pa se je izgubilo.
Magajna je tudi opozoril, da ga niso povabili na pregledovanje vsebine računalnikov na policijo, temveč le na prenos podatkov. Iz sodbe je razvidno, da so policisti Magajno in njegovega tedanjega odvetnika Francija Matoza obvestili in da sta na dan preslikave podatkov tudi prišla. Toda kmalu sta odšla, ker so tisti dan podatke le presnemavali, ne pa tudi pregledovali. Ko so jih čez nekaj dni tudi pregledovali, pa nista bila navzoča. Magajna trdi, da jih je prosil, naj ga obvestijo, ko jih bodo pregledovali, policisti pa so smatrali, da se je po vročenem vabilu in prostovoljnem odhodu Magajna pač odpovedal tej možnosti. O tem, kdo se tu spreneveda, sodišče ni presojalo. Prav tako sodišče ni presojalo o pomisleku Magajne, zakaj je bil ves čas osumljenec le on kot plačnik položnice za internet, če pa so v kritičnem času na naslovu živeli še štirje člani družine (sin je računalničar in je menda v glavnem on nabavljal računalnike) in dva podnajemnika.
Izvedenec našel še več pomanjkljivosti
Sodišče je zaradi zmede v spisu angažiralo izvedenca informacijske varnosti in računalniške forenzike. Toda tudi on ni mogel bistveno pomagati pri razčiščevanju, ali je mogoče fotografije neposredno povezati z Magajno.
Izvedenec Janko Šavnik je pojasnil, da sporni fotografiji, ki sta sprožili preiskavo, na Magajnov IP-naslov nista bili nikoli preneseni. Obiskovalec spletne strani ju je sicer poskusil prenesti, a mu to ni uspelo, ker prenos ni bil dovoljen. Glede najdenih fotografij, ki so bile sodišču na voljo le na zgoščenki, pa je povedal, da bi lahko njihovo pristnost potrdil le, če bi imel na voljo originalni disk ali forenzično kopijo, ki pa sta izginila že na poti na tožilstvo.
Opozoril pa je še na nekaj strokovnih nepravilnosti pri pregledu, pomanjkljivost v postopku pa je našel tudi v tem, da so v zapisnik zapisali le eno zgoščeno vrednost (potrebno za ugotavljanje integritete prepisa) poimenovano MD5, čeprav naj bi bila izračunana tudi vrednost SHA1 – v obeh primerih gre za algoritma. Pri 33 datotekah je ugotovil, da so bile te zgoščene vrednosti tudi drugačne, kot so bile prvotno izračunane za iste datoteke na izginulih trdih diskih. Ob tem je pojasnil, da se zgoščena vrednost posamezne datoteke spremeni vsakič, ko je datoteka spremenjena. V tekstovni datoteki recimo že takrat, ko se doda samo presledek. Šavnik je postopke kriminalistov na koncu ocenil kot »večinoma zadovoljive, čeprav ne povsem ustrezne«.
