Še vedno namreč obstajajo organizacije, ki se še ne zavedajo, kako pomemben element uspeha so ljudje, in ne ustvarjajo okolja, kjer bi zaposleni razvijali svoje potenciale. To ne velja za podjetja, ki sodelujejo v Zlati niti. To so podjetja, ki sistematično gradijo odnose z zaposlenimi in merijo svoj napredek. Zlata nit je zanje močno orodje, ki jim s podatkovno analizo in primerjavo pomaga prepoznavati lastne prednosti in področja, kjer so priložnosti za izboljšave. Zlata nit tako tke mrežo ukrepov in pristopov, ki podjetjem zagotavljajo, da se vsako leto nadgrajujejo in postajajo boljša. Ne samo kot delodajalci, ampak celovito uspešnejši.

Kot članica izborne komisije za srednje velika podjetja sem bila seveda še posebno pozorna na razvoj voditeljstva. Vsak lahko razvija voditelja v sebi tako, da sledi svojim vrednotam in osebnemu poslanstvu ter sodeluje z drugimi, da uresničijo skupne cilje. Voditelj razvija svojo notranjo moč, s katero navdihuje druge, vodja pa ima tudi formalno, zunanjo moč, ki mu jo da njegova vloga v organizacijski strukturi.

Idealno je, če sta obe vlogi združeni. Tako naj vodja, ki je po srcu voditelj, odpira prostor možnosti za nove oblike in načine sodelovanja ter tudi vključevanja večjega števila sodelavcev v procese snovanja idej, sprejemanja odločitev in izvedbe. Tega ni mogoče kreirati iz starega, za kreacijo so potrebni zavestni napori, raziskovanje in učenje, pridobivanje novih znanj, ki pomagajo razvijati okolje za drugačen način sodelovanja. Spodbuja naj raziskovanje in daje prostor za učenje in napake sebi in drugim. Odkrivanje neznanega in uvajanje novosti običajno spremljajo napake, to je del življenja. Prav v dopuščanju samostojnosti pri kreiranju svojih poti izvedbe in pri učenju iz napak sem zaznala še velike priložnosti, ki jih bodo podjetja v naslednjem letu zagotovo znala ujeti.

Zmagovalec v kategoriji srednje velikih podjetij, Javno komunalno podjetje Brežice, pa je zame glasnik svojevrstnega preboja. Običajno se podjetja zelo rada pohvalijo z edinstvenimi iniciativami, kot so denimo zen soba ali pa prijaznost do domačih živali v podjetju Sportradar, saj se z novimi pristopi ukvarjajo predvsem s povečevanjem zavzetosti zaposlenih. V Brežicah pa so imeli popolnoma drugačno nalogo, za razvoj odnosov z zaposlenimi zelo težko, a vendar izjemno potrebno. Odkrito in uspešno so se lotili odpravljanja odvisnosti, problema, ki je v taki ali drugačni obliki ponekod žal prisoten. Niso si zatiskali oči in so se uspešno soočili z njim, za kar so jim hvaležni ne samo zaposleni, temveč tudi njihovi družinski člani.

Kazalniki kakovosti odnosov v Javnem komunalnem podjetju Brežice so nad poprečjem, čeprav izobrazbena struktura podjetja ni tako visoka kot pri drugih sodelujočih podjetjih. Komunalci se ukvarjajo z dejavnostjo, o kateri običajno niti razmišljati nočemo. Pa vendar bi se naše življenje brez njih kmalu ustavilo. Veliko ljudi bi si želelo zaposlitve v hitro rastočem tehnološkem podjetju, a je vprašanje, ali smo vsi tega sposobni. Vseeno pa si vsak zasluži delo v okolju, ki ga spodbuja in mu omogoča dostojen razvoj.

Zato je izkoreninjanje nezdravih praks, ki so se ujele v nekaterih podjetjih, nujno, in brežiški komunalci so imeli velik pogum, da so se tega lotili. S tem so ustvarili prostor za spremembe na boljše, prostor za inovacije in priložnosti za to, da se razvijajo v dobavitelje surovin, ki cenijo svoje delo in ga tudi uporabniki znamo ceniti. Prepričana sem, da ko bodo komunalna podjetja v Sloveniji naredila tak preboj, ga bo tudi celotna Slovenija. Zato sem vesela njihove zmage.