Na slovesnem odkritju spomenika znamenitemu književniku Borisu Pahorju v Tivoliju se je včeraj zbralo okoli dvesto ljudi; ti so spontano zaploskali, ko se jim je pridružil 103-letni tržaški pisatelj. Bronasti kip tega pričevalca in misleca zgodovine, ki ga je oblikoval Mirsad Begić, je visok dobra dva metra in le nekaj metrov oddaljen od pomnika še enemu literatu – to je na bližnji klopi sedeči Edvard Kocbek, sicer Pahorjev nekdanji vzornik in prijatelj. Prav njemu je zamejski pisatelj na slovesnosti posvetil nekaj besed, medtem ko o svojem kipu (ali delu) ni govoril. Kocbeka je označil za »globokega in pogumnega humanista ter velikega Slovenca«, ki je zaradi ideoloških delitev danes prezrt, nato pa pozval tudi k vseslovenski spravi.
Slavljenec si ga ni želel
Zamisel o postavitvi kipa Borisa Pahorja se je porodila vodstvu založbe Mladinska knjiga, pisatelju pa jo je predsednik uprave Peter Tomšič pred leti predstavil prav na kraju, kjer zdaj stoji spomenik. Pahor je bil sicer do postavitve svojega kipa zadržan in se, kot pravi, s pobudo »ni preveč strinjal«, vodstvu založbe je takrat povedal, da se »takšni načrti delajo, ko pisatelja ni več«. Podobno se je že pred leti odzval na zamisel, da bi v središču Ljubljane po njem poimenovali trg: »Presenečen sem, to se vendar dela po smrti.« Spomenike si za časa življenja postavljajo predvsem politiki.
Kljub slavljenčevim zadržkom je Mladinska knjiga naročila izdelavo kipa pri akademskem kiparju, ki je v zadnjih letih izdelal že vrsto javnih plastik v prestolnici. O stroških postavitve pri naročniku molčijo. »Bilo bi res nenavadno, da ne rečemo kar nespoštljivo, če bi založba simbolno in spominsko vrednost teh dejanj tržno vrednotila. Želimo se pokloniti človeku, pisatelju, intelektualcu in avtorju,« so nam odgovorili iz Mladinske knjige, ki je sicer še vedno v nekaj več kot 51-odstotni lasti DUTB. Vendar je v »simbolnem smislu« vsaj tako nenavadno, da je Pahor v kipu upodobljen z aktovko, na kateri je precej velik logotip Mladinske knjige. Po pojasnilih pobudnikov to nakazuje povezanost med založbo in avtorjem, saj je večina v Sloveniji izdanih Pahorjevih del izšla pri njih, na kar so »zelo ponosni«, vseeno pa bi takšno uporabo pisateljevega lika v promocijske namene le težko označili kot spoštljivo. Tudi kipar Mirsad Begič je priznal, da podoba skulpture ni čisto taka, kot bi jo oblikoval sam, saj je pač upošteval željo naročnika, naj ima pisatelj čepico in torbo; je pa bila njegova odločitev, da bo kip izdelal v nadnaravni velikosti, saj sicer v okolju, kjer je postavljen, ne bi prišel do izraza.
Kipa z mešanimi občutki ni sprejel le slavljenec, temveč je njegovi postavitvi nasprotovala tudi stroka. Komisija za postavljanje javnih spomenikov in obeležij v MOL je ob presojanju založbine pobude menila, da je predlog »nespodoben, nepieteten in neprimeren«, zato za postavitev ni dala soglasja. Kot razlog zavrnitve so navedli še, da lokacija postavitve ni sprejemljiva ne z likovnega ne z estetskega vidika, da bi bilo treba za pomembne nove spomenike v mestu tudi sicer izvesti javni natečaj za najprimernejšo rešitev in da je za postavitev tovrstnega spominskega obeležja pomembna tudi historična distanca, zato ga ni mogoče postaviti še živeči osebi. A stališče tega posvetovalnega telesa je župan preslišal.
Pričevalec v Zalivu
Že dopoldan pa je Mladinska knjiga v sodelovanju s SAZU organizirala simpozij z naslovom Moč povezav, ki je bil posvečen tržaški reviji Zaliv (1966–1990). Ta si je s kritičnimi zapisi Pahorja in drugih intelektualcev iz zamejstva in Slovenije prizadevala za demokratično ureditev družbe in suverenost Slovencev znotraj Jugoslavije ter opozarjala na fašistično nevarnost in položaj slovenske zamejske skupnosti. Prav po reviji sta se usodno povezala tudi Boris Pahor in Edvard Kocbek.
Leta 1974, ob Kocbekovi sedemdesetletnici, je revija izdala brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v kateri je izšel Pahorjev intervju s Kocbekom. Ta je prvič v javnosti spregovoril o pokolu več tisoč domobrancev po drugi svetovni vojni in močno razburil javnost in komunistično oblast. V tako imenovano afero Zaliv se je s trditvijo, da sodi omenjeni intervju med najodmevnejše tekste v slovenski publicistični zgodovini, poglobil dolgoletni urednik Revije 2000Peter Kovačič Peršin. Ni se izognil omembi očitkov, ki so v preteklosti večkrat leteli na Pahorja, češ da je Kocbeka čezmerno izpostavil, da bi promoviral sebe in Zaliv. Intervjuvanec naj bi se dobro zavedal političnih posledic svojih besed: »Dolgo je trdil, da mora o pobojih domobrancev govoriti zavoljo svoje vesti. Poudarjal je moralno vodenje boja osvobodilne fronte, a je partija nadaljevala z likvidacijami.« Zaradi oblastne represije je v Kocbekov prid posredovala tudi mednarodna pisateljska javnost, ki je prav zaradi tega intervjuja spoznala naš »socializem s človeškim obrazom«, je povedal Kovačič Peršin, in dodal, da je bilo temeljno sporočilo intervjuja prizadevanje za javno priznanje krivde, ki bi lahko sprožilo narodno spravo.
Prijetno in nevarno
Literarna zgodovinarka Tatjana Rojc se je osredotočila na revijalno dejavnost v Trstu v dvajsetih letih po drugi svetovni vojni. S Pahorjem in pisateljem Alojzom Rebulo je opozorila na vlogo zvestobe Slovencem in slovenskemu jeziku v periodičnih izdajah Sidra, ki je nehalo izhajati tudi zaradi Rebulove ostrine, in nadalje še revij Most, Tokovi in Zaliv. Na odnos med humanostjo in humanizmom se je v svojem predavanju oprl sodelavec Zaliva, filozof Vinko Ošlak, ki je ostal eden redkih prijateljev Kocbeka, ko ga je slovenska javnost pretežno črtila.
Zadnja beseda je kakopak pripadla pisatelju, ki ga bodo Ljubljančani po novem v bronu srečevali tudi v Tivoliju. Opozoril je, da se Slovenija niti danes ne zaveda, kaj se je dogajalo zamejcem v času fašizma, zato je država brez zavesti. »Če bi danes Zaliv še obstajal, bi bilo vanj treba prepisovati dvajset let stare članke, prav nič se namreč ni spremenilo,« je angažirano sklenil Pahor.
