Verjetno je naključje, da so se voditelji Bosne, Republike Srbske, Srbije, Hrvaške in Črne gore v teh dneh srečali v Mostarju ravno v času 25. obletnice »uradnega« začetka vojne v Bosni in Hercegovini, na današnji dan leta 1992. Vsaj za Sarajevo je kot začetek vojne obveljal 6. april, čeprav je tako kot številne stvari v BiH tudi dan začetka vojne stvar različnih tolmačenj treh večinskih narodov (Srbi, Bošnjaki in Hrvati).
Za Srbe je bil to 1. marec 1992, dan referenduma o neodvisnosti BiH, ko je skupina oboroženih muslimanov napadla srbsko poroko v Sarajevu in ubila svata. Za Bošnjake je to 6. april zato, ker so bili dan prej razglašeni rezultati referenduma in so na mirovnih demonstracijah v Sarajevu srbski ostrostrelci ubili dva udeleženca. Šesti april namreč štejejo kot prvi dan obleganja Sarajeva. Toda vojna se je plazila po BiH že od jeseni 1991, saj so se na različnih koncih države med seboj spopadale paravojaške formacije vseh treh narodov in pripadniki JLA, in je do »uradnega« začetka že odnesla na stotine življenj.
Srečanje politikov (predsedniki BiH Dragan Čović, Črne gore Filip Vujanović in Republike Srbske Milorad Dodik ter premierji, predsedujoči ministrskemu svetu BiH Denis Zvezdić, hrvaški Andrej Plenković in srbski Aleksandar Vučić) v Mostarju ni bilo posvečeno tej obletnici. Povod je bil veliko manj politično-zgodovinski; v mestu so odprli mednarodni gospodarski sejem, na katerem sodelujejo tudi proizvajalci iz omenjenih držav. Nobeni med njimi ni posuto z rožicami v gospodarstvu, Bosna pa je primerjalno v najslabšem položaju.
Izjemno zapletena država
Vojna se je končala s podpisom daytonskega sporazuma 21. novembra 1995, zavladal je mir, toda ustvarjena je bila ena najbolj zapletenih držav na svetu. Federalizacija (Republika Srbska in Federacija BiH) ter kantonizacija sta sicer do neke mere zadovoljili politične apetite Srbije, Hrvaške in treh konstitutivnih narodov, a sta hkrati povsem paralizirali odločanje v novi državi, ki je še danes delno pod mednarodnim protektoratom.
Upi, da se bodo nacionalne strasti čez čas umirile in da bodo trije narodi zaživeli skupaj kot nekoč, v kar naj bi jih prisilili ekonomska in eksistenčna logika, so bili nerealni. Osrednja oblast v Sarajevu ne more izpeljati ničesar, če tega ne dovolita Banjaluka in hrvaška nacionalna skupnost. Slednja nikoli ni skrivala razočaranja, da ni dobila statusa, kot ga imajo Srbi, in pri tem ima vseskozi podporo mnogih hrvaških politikov. V BiH imajo tripartitno predsedstvo in kar 150 ministrov. Federalni enoti in kantoni ne soodločajo edino o obrambi in zunanji politiki.
Na drugi strani, kljub vsem izjavam o nujnosti ohranjanja določil daytonskega sporazuma, Beograd odkrito podpira oblast v Banjaluki, ki ne skriva odcepitvenih teženj, kar je bilo očitno ob nedavni proslavi spornega dneva državnosti v Republiki Srbski. Hkrati je Sarajevo s poskusom revizije razsodbe, da Srbija ni kriva za genocid, ampak je kriva, ker ga ni dovolj učinkovito preprečila, sporočilo Beogradu, da vse bojne sekire še niso zakopane.
Tudi 22 let po končani vojni se politična podoba ni veliko spremenila, kajti v federaciji in Republiki Srbski imajo odločilno besedo nacionalno obarvane stranke. Niti »grožnja« EU, da bo med članice sprejela zgolj državo kot celoto, in to šele takrat, ko bodo v njej vladale politične sile, sposobne preseči delitve na nacionalni osnovi, niso spametovale Sarajeva in Banjaluke.
Tuja pomoč v zasebnih žepih
Pogoste blokade dela federalnega parlamenta na nacionalni osnovi onemogočajo spreminjanje zakonov in ustave. Vse kaže, da se v BiH ne bodo uspeli do julija, torej do datuma, ki ga je določilo ustavno sodišče, dogovoriti o spremembi volilnega zakona, ki je velika cokla kakršnim koli reformam in enostavnejšemu delovanju države. Bosna si kljub ogromni finančni pomoči tujine ne more niti gospodarsko opomoči, saj je šel velik del sredstev za vzdrževanje birokracije ali pa je končal v zasebnih pa tudi strankarskih žepih. Tuji vlagatelji so zaradi negotovih razmer še vedno zadržani, čeprav BiH ponuja poceni delovno silo. Stopnja korupcije je vsa leta samostojnosti izjemno visoka (okrog 90. mesta od 180 držav) in se, kljub vsem obljubam strank in državnih funkcionarjev, da bodo izkoreninili to zlo, ne zmanjšuje.
Nezaposlenost se giblje okrog 40 odstotkov, toda med mladimi je po nekaterih podatkih blizu 60-odstotna. Zato je v zadnjih treh letih BiH zapustilo skoraj 90.000 ljudi. Tudi naravni prirast prebivalstva upada. Lani je bilo 5000 prvošolčkov manj kot prejšnja leta.
Sosednje države očitajo Sarajevu, da je dovolil delovanje islamskih skrajnežev na evropskih tleh. BiH je v zadnjih letih prejemala izdatno pomoč iz Turčije in arabskih držav, zato pa je bila bolj tolerantna do islamskega fundamentalizma, ki ga živijo in širijo vahabiti, ki so naselili posamezne kraje v BiH, kjer novačijo mlade v vrste Islamske države.
Srečanje politikov v Mostarju mogoče napoveduje boljše čase za BiH, a besede sprave in optimizma prihajajo pozno, saj so se akterji doslej obnašali, kot da vojna ne bi bila končana pred 22 leti.
