Simetrija osmih prizorov v Trubadurju si zasluži (v brk slaboumnemu stereotipu o vsebinski zmedenosti dela) več, kot je ponudila reciklaža Filippa Tonona. Ta se je posvetil solističnim in skupinskim pozam oziroma slikarsko komponiranim tableaux vivants (izmaknil jih je iz Scaline uprizoritve), dosegel je tudi kak učinkovit poudarek z odrsko množico (ciganski tabor, bojni sklep centralnega finala). Protagonistov pa večinoma ni znal odrešiti iz objema postavanja in petja proti rampi. Ustanova se tako spet spogleduje z razstavo spektakelske opreme, z lastnim pravekom in »estetiko«, zaradi katere je bil Verdi v Mariboru dolga desetletja gledališko razvrednoten v semenj viž.
Slovenski operni obrat še zmeraj ni prepoznal pomena (pravzaprav funkcije) Verdijeve spevnosti. V melodični zalogi in seveda v pevski realizaciji ni nič manj kakor dramski potencial stvaritev. To še posebno velja za Trubadurja, »viteški poklon« zrelega skladatelja v čast italijanski kantabilni lepoti in strasti. Uprizoritev si ob enakovrednih glavnih vlogah opere ne sme privoščiti pomanjkljive izbire pevcev, kaj šele kapitalnih napak v zasedbi kar dveh izmed štirih vodilnih partov.
Umetniško vodstvo, zavzeto za pevske zakonitosti in operno stilistiko, ne bi smelo privoliti v nastop Siniše Hapača in Irene Parlov. Ob prvem smo (z notami Grofa Lune) doživljali mrk pevske kulture, obsojeni na odvratne grlenosti nekakšnih (opravičujem se) »trtično« nastavljenih zvokov. Druga omenjena, z nepregibno zašiljenim ozkotirnim glasom, docela nepovedno pojavnostjo in ponarejenimi ilustrativnimi gibi, ni niti od daleč spominjala na Azucenin lik. Angažmaja zaudarjata po onesnaženosti zavodskega dela z zasebnimi nagibi oziroma klientelizmom. Na rob projekta pa je bila (Hapaču v prid) odrinjena obetavna romanska tekstura mlajšega baritona Jureta Počkaja, ki ga je gledališče pred časom brez pomislekov izkoristilo za tvegano Wagnerjevo vlogo. Slovenska operna stvarnost onkraj razuma.
Predstavi tako ostane troje: odlična dirigentsko pripravljena glasbena celota ob izdelanem nastopu orkestra in zbora (prava rehabilitacija Lorisa Voltolinija), veteransko robustni Renzo Zulian, v naslovni vlogi še zmeraj kos tudi »kronskemu« solu (in pričakovani noti), ter Leonora v kreaciji Rebeke Lokar. V velikodušnosti njene pevske vezave in čistini podprtih vrhov odkrivamo verdijevsko pevko zavidljivega formata, kljub nepopolnostim v glasovni predaji, ki pa jih ob trenutku sopranistkinega zmagoslavja ne bomo naštevali.
