Srednje šole nismo jemali resno in bolj kot boj za (visoke) ocene nam je bilo pomembno, da smo se zabavali in tudi kakšno ušpičili, pri čemer smo ves čas pazili, da potrpljenja učiteljev vendarle ne privedemo do konca. Zato sploh ne čudi, da so bile naše ocene z nekaj svetlimi izjemami še najbolj podobne športni napovedi (beri: 1 ali 2). Kljub temu smo spoštovali sošolce in sošolke, ki so se morebiti bolj kot mi zavedali Titovega izreka »Učite se, da boste nekoč veliko znali«, kar se je najbolj poznalo pri njihovih ocenah. Petica je bila že nekdaj pojem odličnosti in to se niti danes ni spremenilo.
Mogoče se bo tudi zato kakšnemu sošolcu odličnjaku, ki so mu avtomobili pri srcu, zdelo čudno, da lahko pojem odličnosti na štirih kolesih (beri: BMW serijo 5) med prvimi v Sloveniji preizkusimo, čeprav so nas v drugem svetu in času imeli za neperspektivne. A to je že neka druga zgodba o šolskem sistemu, ki pri mnogih mladih ne zna prepoznati nadarjenosti, in je ne nameravamo pogrevati.
Ko se takole usedeš v »odličnjaka«, so pričakovanja visoka, podobna kot jih ima ženska, ko se odpravi po nakup novih čevljev. Smo pa želeli ugotoviti, kaj nam z novo serijo 5 njeni razvojniki iz Münchna sporočajo. So jo želeli po voznih lastnostih približati agilni in manjši seriji 3 ali jim je bilo pomembneje, da po udobnosti in tehničnih priboljških spominja na luksuzno serijo 7? Dilema voziti ali biti vožen je v petici presenetljivo rešena še prej, kot lahko moškega omreži lepotica. Čeprav so se njeni razvojniki lotili zadnje klopi z željo, da mora potnika razvajati podobno kot starši svojega edinca, pa prostorsko razkošje niti približno ni takšno kot v admiralski seriji 7. Celo pomoč iluzionista Davida Copperfielda občutka prostorske povprečnosti ne more spremeniti.
Čista desetka! Ne, nismo poetično razpoloženi in si ne brundamo nekdanje uspešnice prsate blondinke Urške Čepin. S čisto desetico smo namreč ocenili voznikovo delovno okolje. Vrhunska ergonomija, vsestranska električna nastavitev sedeža in volanskega obroča, materiali, kakovostni tako na videz kot na otip – boljše v avtomobilskem svetu danes ni mogoče. Tudi ko beseda nanese na obliko. Ta je všečna, sploh v elegantni črnini, zato ne čudijo pogledi mimoidočih, ki z očmi na pecljih zavijajo vrat, da bi v vidno polje ujeli vsaj delček zajetne pločevine, ki (z)drvi mimo njih.
Se spomnite profesorja Baltazarja iz istoimenske risanke, ki v iskanju čudežne formule hodi gor in dol? Nekaj podobnega čaka potencialnega kupca, ko se mora odločiti, kateri motor izbrati. Na srečo brcniti v temo skorajda ni mogoče. Motorji namreč vsaj za naš okus ponujajo kvečjemu preveč in ne premalo konjev. Podobno je bilo razmišljanje tudi v primeru 3-litrskega bencinskega šestvaljnika s 340 iskrivimi konjički. Verjetno ni treba poudarjati njihove mazohistične nravi, ko te moledujejo, da stopalko za plin pritisneš do konca. Hitrost narašča noro hitro vse do elektronsko omejenih 250 km/h. In ko smo takole pospeševali v družbi prijatelja, nas je rotil, naj ne gremo do konca, pa čeprav je vrhunec zagotovljen le tedaj. Še največji junak pa bo že po mesecu druženja imel dovolj, ko bodo na njegov naslov romale položnice z izpisano visoko kaznijo, zato je razmislek o tem, koliko konjev želite imeti pod uzdo, prioriteta.
Petica je na seznamu petičnežev zapisana zelo visoko, da bi sedeli za njenim volanskim obročem, pa morate izpolniti le en pogoj, imeti na računu 66.550 evrov, kolikor stane 540i, ali raje še kakšnih 30 tisočakov več, saj je seznam dodatne opreme vsaj tako mamljiv kot je politikom moč vladanja. Ker pot do zvezd vodi le prek globokega žepa, ne bomo začudeni, če bomo za volanom videli bodisi premožnega mladostnika, ki se bo prijateljem hvalil, kako se je po ovinkih z izklopljenim ESP peljal počez, ali pa poslovneža, ki bo užival v druženju s tehnološkim biserom na štirih kolesih tudi tedaj, ko se bo vozil v skladu s hitrostnimi omejitvami. Užitek v petici hvala bogu ni povezan s konjički pod motornim pokrovom.