In to kljub temu, da so jih večji mediji ob njihovem kinematografskem startu bolj ko ne vzvišeno ignorirali, ker se raje posvečajo resnejšim in od Slovenskega filmskega centra podprtim filmom, za katere več kot polovica Slovencev verjetno sploh še ni slišala. Predvsem gre za drame, seveda, ker smo pač radi dramatični in artistični. In bolj ko smo zapleteni in duhomorni, bolje je. Lani so bili na meniju med drugim mladinska drama Nika Slobodana Maksimovića, mladinski triler Pojdi z mano Igorja Šterka, drama Družinski film Olma Omerzuja, drama Komedija solz Marka Sosiča, triler Klemna Dvornika Pod gladino, poetična drama Mama Vlada Škafarja, igrano-dokumentarni film Houston, imamo problem! Žige Virca in drama Nočno življenje Damjana Kozoleta. Vsi skupaj pa, če ne bi bilo solidnega Virčevega Houstona, ki je imel v kinih na koncu 18.000 gledalcev, Hostarjem ne bi segli niti do kolen.
Komedija še ni zagotovilo za uspeh
Lahko rečemo, da je Hostar bolje prodajan, ker gre za enostavno komedijo, a žanr ni niti približno zagotovilo za to, da bo slovenski film slovenskega gledalca prepričal, da se bo zaradi tega spravil v kino in zapravil dobrih pet evrov za vstopnico. To na eni strani dokazuje uspeh omenjenega Houstona, ki sicer ima komične elemente, a zagotovo ni (samo) komedija, in pankovske drame Outsider Andreja Košaka iz leta 1997, ki je imela skoraj 91.000 gledalcev.
Na drugi strani pa imamo, če se ozremo samo v bližnjo preteklost, kinematografski polom komedije Šiška Deluxe Jana Cvitkoviča. Recept za uspeh se ne skriva v eni stvari, na primer v dejstvu, da je film komedija ali da ni, prav tako za neuspeh filma ni kriv samo en element, denimo dejstvo, da v njem ne igra noben znan lik. Pr’Hostar je tako kot Gremo mi po svoje (208.646 gledalcev), Petelinji zajtrk (182.965) ter Kajmak in marmelada (155.062) – pri čemer tu ne bomo razpravljali o kakovosti in okusu – imel vse, kar je treba. Pa to ni bila finančna podpora Slovenskega filmskega centra, tudi ne podpora medijev. Ti so se v primeru Hostarjev pojavili šele v trenutku, ko je filmu že uspelo.
Našteti filmi so imeli nekaj drugega – predvsem zagnanost avtorjev, odlično zasnovano distribucijsko podporo in imena, ki jih je velik del Slovenije poznal in oboževal leta, ne samo mesece. Hrvaćanin je bil s svojimi kolegi, s katerimi so delali skeče Car, Krastać in Carice in z njimi na youtubu dosegali milijonske oglede, dobro znan že od prej, Gremo mi po svoje je imel takrat zelo popularnega igralca Jurija Zrneca, Petelinji zajtrk balkansko zvezdo Severino, Kajmak in marmelada pa komičnega hitmakerja Branka Đurića - Đura. Se pa je ekipa Hostarjev zavedala, da stara slava ne bo dovolj, če hočejo ciljati res visoko. In zato je ob premieri filma, ki se je dogajala posamično v vseh večjih kinematografih po Sloveniji, v organizaciji distributerja Karantanije Cinemas brez jamranja hodila od ene kinodvorane do druge ter kurila publiko. Tisto, ki je že sedela v kinu, pa tudi tisto, ki je o odličnem obisku projekcij filma Pr’Hostar takrat samo še prebirala. Dokler se na koncu ni odločila, da tudi sama pogleda, kaj za vraga se dogaja s Hostarji in zakaj tak halo ob filmu.
Zgrešen marketing
Vse to so imeli Hostarji, na srečo pa niso imeli tistega, kar je rado lastno slovenskim filmom, ki jim ne uspe. Na primer resigniranosti, apatije in nonšalantnosti njihovih ustvarjalcev, ko gre za medije in z njimi javnost, nične ali pa vsaj bistveno pretihe promocije, slabo zamišljene distribucije in imen, ki sama od sebe nikoli ne bi vlekla v kino, pa če so še tako nagrajevana. Slovenskemu filmskemu centru gre verjetno najbolj na živce samozadostnost režiserjev, ki po tem, ko dobijo denar in posnamejo film, od projekta dvignejo roke in rečejo, da se s tem, kako bodo nagovarjali gledalce in katere sploh, ne bodo ukvarjali. Češ, posnel sem odličen film, njihova krivda, če ga ne vidijo. Konec koncev, si pravijo, prava umetnost ni za vsakega in je že v svoji predispoziciji nekaj, kar ne privabi širše publike.
Pri tem pa, kot da ne bi vedeli bolje, porivajo svoje filme v velike kinocentre, kjer se večina publike, ko izbira med ameriškimi spektakli in slovenskimi dramami, odloči za prve. Ameriški spektakli so, ko gre za vsebino, pač druga zgodba, niso pa druga zgodba, ko gre za promocijo, saj se producenti še kako dobro zavedajo, da publika ne bo prišla sama od sebe. Filmski studii v marketing vlagajo milijone, igralci in režiserji pa pridno dajejo intervjuje. Enega za drugim, brez nerganja. Na koncu pa najlepša hvala. Ker jim je jasno. In ker je jasno tudi tistim, ki jih plačujejo. Za gledalca se je treba truditi, in če je televizija HBO v ta namen pripravljena na snemanje serije Igra prestolov v Belfast na Irskem odpeljati novinarja iz neke male Slovenije, potem bi slovenski producent tega slovenskega novinarja lahko povabil tudi na snemanje v Šiško.
