Koncertni sporedi so skušali povezati izseke slovenske dediščine s temo muzikološkega simpozija (Nova glasba v Evropi med svetovnima vojnama), nekakšno odkritje pa je bilo prihranjeno za sklepni večer, na katerem je z radijskim orkestrom, dirigentsko agilnim Simonom Krečičem in ob solističnem pogumu Žige Branka prvič zazvenel Koncert za violino in orkester št. 1 Lucijana Marije Škerjanca, ustvarjen leta 1927. V srečanje z »drugačnim« Škerjancem, ki se izjemoma ukvarja z razprto pojmovano zvočnostjo namesto z zanj značilnimi homofoniziranimi polnili, se vpletajo neodgovorjena vprašanja in celo pridih ustvarjalske samozatajitve. Dejstvo, da je ena izmed redkih svežih skladateljevih stvaritev zaživela šele leta 2017 (po prizadevanju muzikologa Gregorja Pompeta), postavlja v čudno ali pač simptomatsko luč tako avtorja kakor našo polpreteklo muzikologijo.
Režimsko ustoličeni Škerjanc je bil vse do danes zavarovan pred lastnim »madežem« iz eksperimentalno sproščenega meddobja, pred javnim »priznanjem« o absorpciji naprednih usmeritev nekega časa in o edinstvenem trenutku ekspresionistične tesnobe (kadenca), bartókovske povednosti tkiv ter silovite pulzacije. Skratka, pred razkritjem bežnega vznika izrazno utemeljenega mišljenja, ki ga je zatem nadomestila konservativna omlednost. Bojim se, da je deloval prvič slišani izbruh predligetijevske kompleksnosti v uvodnem delu skladbe predvsem kot bridki prapok kastriranega ustvarjalčevega kozmosa (možnega, a nikoli uresničenega), širše gledano pa tudi kot značilna slovenskoglasbena zgodba.
V Koncertu za orkester, ki je dopolnil spored, se Škerjanc že bolj papirnato odziva sočasnim impulzom (nove stvarnosti). Obe noviteti našega časa pa lahko tu zgolj omenim, ob priznanju, da me nista prepričali. Ne togo naraščajoča ploskev (naslovljena Stik za orkester) Alenje Pivko Kneževič ne nanizana ekshibicija zvočno-koncertantnih učinkov (in decibelov) Žige Staniča, ki je svoj Koncert za klavir in orkester tudi sam krstil v pianistični vlogi.
Oranžni abonma je bil zaznamovan z motiviranim nastopom Slovenske filharmonije pod vodstvom Philippa von Steinaeckerja. Ta je nekatere sekcijsko-skupinske momente prepustil pomanjkljivo usklajeni realizaciji, vendar je vzpostavil muzikalni fluid in občutljivo orkestrsko dinamiko. Ravno po soustvarjalnem tonskem odzivanju si bomo zapomnili tokratno izvedbo Dvořákovega Koncerta za violončelo, s prebujenim, zlasti lirsko zamaknjenim, a ne v vseh legah žarečim solistom Aleksandrom Buzlovom. V Mahlerjevem Adagiu (Desete simfonije) je izstopila orkestrska vživetost v izpeljevalna soočenja gradiva, manj pa interpretativno napet odnos do disonančnega »viška«. Zunanje programsko vodilo abonmaja – pozne skladateljske stvaritve – je prineslo še nezavezujočo medigro s Krekovim deklamativnim prizorčkom Caro maestro, ki ga je s precej zatemnjenim sopranom podala Mojca Bitenc.