Wilhelm Steinitz, prvi svetovni prvak

Wilhelm Steinitz je bil prvi, ki je nosil uradni naslov svetovnega prvaka v čemer koli. Prvi je metodično zagovarjal pozicijska načela v šahu.

Oče je Wilhelma Steinitza poslal študirat na Dunaj, kjer je v kavarnah vse več časa posvečal šahu. Ker je bil kmalu najboljši v Avstriji, se je odpravil na veliki turnir v Londonu leta 1862. Šesto mesto je dalo Wilhelmu nov zagon. Ostal je v Londonu kot poklicni šahist. Ker je bilo takrat turnirjev malo, je igral partije za denar v londonskem šahovskem klubu. V nekaj letih je v dvobojih ugnal vse vidne otoške šahiste. Čas je bil, da se pomeri z najboljšim. To je bil Nemec Adolf Anderssen. Leta 1866 ga je Steinitz tesno premagal, a kaj, ko je na turnirjih vedno znova končal za Nemcem. To se je spremenilo leta 1873, ko je Wilhelm osvojil turnir na Dunaju. Tam je predstavil revolucionaren, pozicijski slog. Dotlej je prevladoval romantični, žrtveni šah.

V naslednjih letih se je posvečal pisanju; postal je cenjen in dobro plačan kolumnist. Za šahovnico se je uspešno vrnil in zmagal na Dunaju leta 1882, kjer so igrali vsi veliki mojstri. Zapletel se je v žaljivo javno dopisovanje z Johannesom Zukertortom, ki je bil tedaj na vrhuncu šahovskih moči. Oba sta bila ognjevitega značaja in ostrega jezika. Steinitz je izgubil je službo pri časopisu The Field; preselil se je v ZDA, a nadaljeval »papirnato vojno«. Ta se je morala končati z dvobojem: leta 1886 sta se mojstra pomerila v treh ameriških mestih. Zukertort je silovito začel, nato pa je bil brez moči proti Steinitzevim pozicijskim prijemom. Dvoboj je Wilhelmu pri 50 letih prinesel naslov prvega svetovnega prvaka.

Dvakrat je naslov s težavo rešil v dvobojih z Mihailom Čigorinom, zadnjim šahovskim romantikom. Ostarelega šampiona pa je leta 1894 prepričljivo ugnal 32 let mlajši Emanuel Lasker. Steinitz je poslej veliko več igral, a s spremenljivim uspehom. Telo in duh pa nista vzdržala tempa vse močnejših turnirjev. Pojavila se je duševna bolezen, srčna kap pa je končala Steinitzovo pot leta 1900. Najmočnejši je bil v dvobojih, znal pa je tudi zaigrati »za občinstvo«.