To je jezik, ki ga Američani razumejo – jezik popularne ali vulgarne psihologije, križanec »nove duhovnosti« in psihoanalize. Rusi so spet enkrat pokazali svojo superiornost. Medtem ko se ameriški politiki in mediji brežnjevizirajo, Rusi zadnje čase komunicirajo dokaj inteligentno in prepričljivo. To jim seveda lahko uspeva zato, ker je njihova politika premišljena. Zavožene in brezglave politike namreč ne more rešiti nobena komunikacijska magija.
Toda če ruski diplomati znajo elegantno zavrniti ameriške »partnerje«, to v ničemer ne izboljša položaja, v katerem smo. Ne gre za to, da argumenti danes malo štejejo in da tam, od koder je bila inteligentnost pregnana, inteligentnih potez ne cenijo. V danem primeru gre za nekaj drugega, bolj specifičnega. Gre za razkroj diplomacije.
V svetu politike, ki je praviloma politika moči, je seveda temeljno pravilo, da ne moreš nikomur zaupati. To je premisa diplomatskega dela, vendar diplomati tega ne rečejo. Kajti če bi to rekli, bi bilo njihovega dela konec. Naloga diplomacije je ustvarjati možnosti za pogovor tam, kjer v izhodišču ni stičnih točk, in za dogovore s tistimi, s katerimi se ne strinjaš, ki so tvoji nasprotniki ali sovražniki. Ameriška veleposlanica pri OZN je žalostni obraz države, ki se pogovarja samo z zavezniki in prijatelji ter jih izsiljuje in zlorablja, medtem ko nasprotnike bombardira. Njeno izjavo o tem, kako da se Rusom ne sme nikdar zaupati, bi lahko razumeli kot diplomatsko inačico samomorilskega terorističnega napada. Gospa je razstrelila samo sebe kot diplomatko, da bi zadala uničujoči udarec izbranemu sovražniku. V resnici pa uničuje diplomacijo. Kakor koli duhovito utegnejo Rusi odgovoriti na take napade, odgovarjajo na terenu, ki so ga določili Američani, ki so ga zaznamovale detonacije protidiplomatskega eksploziva. Tu niti ne gre za to, da je diplomacija odpovedala. Bolj gre za to, da se ena stran odpoveduje diplomaciji. In kjer ni diplomacije, nastopi konfrontacija. Stran, ki se odpoveduje diplomaciji, sili v konfrontacijo.
Problem v danem primeru niso fobije in kompleksi. To, da se govori o fobijah in kompleksih – in to o ameriških fobijah in kompleksih – je sicer velika ironija. Ironija je v tem, da je bila natančno v tem in takem jeziku zasnovana ameriška politika do Sovjetske zveze, ki se danes brez velikih modifikacij nadaljuje proti Ruski federaciji. Kritični glasovi tu in tam opozarjajo, da današnja rusofobija spominja na protikomunistično histerijo in na lov na čarovnice pod McCarthyjem. Ta primerjava je na mestu le toliko, kolikor gre za instrumentalizacijo rusofobije za notranjepolitične obračune.
Ko gre za zunanjo politiko, je bolj prava referenca George Kennan. Ta velja za velikana ameriške diplomacije 20. stoletja, v resnici pa je diplomacijo skupaj s svojimi sodelavci spodkopaval. Velja za političnega realista, ker se je od wilsonovskega misijonarstva obrnil k razvozlavanju skrivnosti »ruske psihologije«. Tako je pot v hladno vojno tlakovalo amatersko psihoanaliziranje, oprto na nič bolj trdnega kot na domneve in pričakovanja. Koterija z ameriškega zunanjega ministrstva je takrat svoje domisleke jemala resno (tako kot jemlje zdaj veleposlanica pri OZN svoje), medtem ko se predstavnica ruskega zunanjega ministrstva danes iz washingtonske ekipe pikro norčuje. Ampak fobije in kompleksi tu res niso ključni problem, specifična značilnost ameriške zunanje politike.
Večji problem se mi zdi nekompetentnost. To je obči in specifični problem. Bolj ko spoznavam ZDA, bolj se mi kaže, da nekompetentnost postaja glavna značilnost te države: od mehiških vrtnarjev na dnu človeške lestvice prek električarjev in tesarjev do prodajalcev in prek pedagogov, zdravnikov in novinarjev do generalov in senatorjev in tja do predsednika. Ne gre toliko za to, da bi bili ljudje nujno neumni in nesposobni (čeprav je tudi tega v izobilju), temveč bolj za to, da opravljajo dela, za katera niso usposobljeni, če pa morda že so, naredijo vse nekako napol, tako da je v nekem trenutku dobro videti, ravno toliko, da se opravi finančna transakcija, da se proda, potem pa se začne vse kvariti in lomiti in fižiti in se pokažejo pomanjkljivosti, zmote in napake. To ima sicer ekonomsko logiko, ker vsako slabo opravljeno delo zahteva več dela in ljudje neprestano delajo in denar cirkulira. Obenem pa se vse, od tega, kar primeš v roke, do infrastrukture, izobraževalnega in zdravstvenega sistema in države, sesuva.
Ampak ostanimo pri našem specifičnem primeru: veleposlanica pri OZN nima ne diplomatskih kvalifikacij ne izkušenj. Je pa preizkušen partijski kader. Ta država de facto deluje kot enopartijski sistem. Po volitvah, na katerih zmagovalec vzame vse, kadrovska kuhinja razpečava aparatčike po položajih. Merilo niso kvalifikacije, temveč politične zasluge in strankarska lojalnost. Služba je plačilo, država je plen, naš svet pa jemlje hudič.
