Improvizacijsko gledališče se od bolj klasičnega tipa odrske umetnosti razlikuje v tem, da ne uporablja vnaprej pripravljenih scenarijev, kostumov, rekvizitov ali scenografije. Njegova največja draž je spontanost, vse se namreč zgodi v sodelovanju z občinstvom, ki improvizatorjem narekuje situacijo in lokacijo, v kateri naj bi bili, neredko pa še žanr predstave, vloge in druge odrske neznanke, ki oblikujejo – vselej dramatično – in najpogosteje duhovito predstavo. »Vse se dogaja tukaj in zdaj,« navdušeno razlaga Jošt Jesenovec, koordinator Šolske impro lige (ŠILA). Ta je v petek in soboto praznovala častitljivo dvajsetletnico obstoja.
Improvizacijsko gledališče izhaja iz Anglije in Severne Amerike, k nam pa ga je pripeljalo Gledališče Ane Monro, ki je konec devetdesetih v KUD Franceta Prešerna redno pripravljalo legendarni Variete, kombinacijo improvizacijskih iger in zabavnih songov. Razprodane petkove predstave so pripeljale do ustanovitve vsedržavnega prvenstva v gledališki improvizaciji Impro liga, zaradi navdušenega odziva dijaške publike pa se je izvalila še ŠILA.
Skupina nadobudnih dijakov Aškerčeve gimnazije je svojo učiteljico Mojco Dimec, takratno članico anamonrojevcev, leta 1997 spodbudila k soorganizaciji prvega turnirja ŠILA. Odtlej na njih vsako leto sodeluje več ekip, letos skoraj dvajset, kar pomeni, da je Slovenija z vsako generacijo bogatejša za približno tristo iznajdljivih »nastopačev«.
Bolj kot tekmovanje pa so pomembne tedenske delavnice, ki jih mentorji ŠILA izvajajo po srednjih šolah in drugod, poudarja Jesenovec: »Tam se dijaki ne učijo le načel dobre improvizacije, kot je sprejemanje tujih pobud in spodbujanje ekipnega mišljenja, in tudi ne le čim bolj učinkovite rabe giba in glasu ter gradnje odrskih likov in zgodb. Pridobijo si tudi samozavest, kar je za občutljivo najstniško obdobje ključno, pomaga pa tudi pri nadaljnjem šolanju in življenju.«
Srečne nogavice
Nemara je prav to razlog, da mnogi šilarji ostajajo aktivni tudi v Društvu za kulturo in izobraževanje Impro, najbolj navdušeni se tam izobrazijo celo za mentorje podmladka. Jesenovca je ŠILA na gimnaziji zgrabila, ker je v letu pred maturo omogočala sprostitev: »Tam smo lahko delali napake, se motili, delali norca iz sebe, kar je res pomagalo.« A tudi ko je šel z gimnazije, ga ŠILA ni nehala učiti: »Učim se s svojimi dijaki in ko vidim, koliko jim ŠILA pomeni, se mi zdi vredno. Večina moje družbe še danes izhaja iz impra.«
Podobno pravi Mistral Majer: »Na gimnaziji sem iskala dramski krožek in kljub predsodkom sta me prijateljici zvlekli na ŠILA. Tako zabavno je bilo in tako smo se povezali, da nisem nikoli odšla. Želela sem si graditi tovrsten prostor za mlade, zato sem postala mentorica, pa potem moderatorka in sodnica in zdaj sem tu že petnajst let.«
Nič čudnega torej, da je ob dvajsetletnici in povratku v KUD Franceta Prešerna (po vmesnem obdobju v Španskih borcih in v Dijaškem domu Tabor) vladala vznesenost. Ne zgolj ker je v četrtek oder ob svoji mentorici Mojci Dimec zavzela prva generacija šilarjev, predstavniki ekip Lüške Grüške in Vidci, ki so v disciplini »ekspert za gluhoneme« prikazali vnebovzetje regratove lučke in smejočo publiko obenem spravili na noge ob izpovedi osebe brez krvne skupine.
Mladi so se družili tudi ob pregledni razstavi, v kateri je bilo ob slikovnem materialu mogoče najti diplome za najbolj ošiljene in najbolj revolucionarne šilarje, pa zmagovalni pokal in ŠILA majice ter talismane za srečo, denimo srečne nogavice. Petkov program so ob medgeneracijskih predstavah in impro kabaretu zaznamovale tudi Zmenkarije, hitro spoznavanje nekdanjih in trenutnih šilarjev. Trebušne stene KUD so pokale po šivih, tudi od smeha.
