Konferenco Zlata nit 2016 je zaokrožil človek, ki si ga te dni za reševanje krize zelo želi menedžment Volkswagna. To je violinist, inovator, vizionar, inspirator, ambasador slovenske umetnosti Miha Pogačnik. V 90. letih je odkril in razvil temo »art & business«, s katero skozi razumevanje glasbe pomaga menedžerjem po svetu odpirati nova obzorja znanih praks. Njegova predavanja o aktivnem poslušanju in učenju vodenja s pomočjo Bachovih sonat so uspešnica. Poslušalci preprosto morajo poslušati in sodelovati.
Ko je pred leti igral v Keopsovi piramidi v Kraljevi sobi, je zelo močno doživel resonanco. In v povezavi z vodenjem ljudi prav resonanca vodi do HR – sam namreč pravi, da je HR pravzaprav kratica za Human resonance – sozvočje ljudi. Maja lani je bil v Berlinu na IMB HR-festivalu, na katerem je bilo 150 kadrovskih direktorjev. Iz njih je sestavil orkester, s čimer jih je postavil v srčiko emocionalne sredine, »da te dvigne na resonančno patformo«.
»Na podjetje gledam antropomorfno – kako deluje mikrokozmos, torej človek, in kako naj bo skomponirano podjetje. Upoštevati moramo torej dve ravni. Prva raven je posameznik. Ta mora biti živ in se mora razvijati. Ne sme biti torej samo nekdo, ki pač ima službo in prejema plačo. Ljudje imamo nagon po razvoju in se moramo tudi stalno razvijati. Druga raven je delo v timu. V podjetjih to tudi obvladajo. Ampak v čem je razlika med orkestrom in podjetjem? V tem, da glasbeniki v orkestru igrajo genialno kompozicijo, mojstrovino, podjetja pa pogosto igrajo precej primitivno vižo, nad čemer pa ljudje niso navdušeni. Podjetja namreč nimajo mojstrovine, ki bi jo igrala, ali pa se sploh ne vprašajo, kaj pa mi sploh igramo. Podjetja ne poznajo svojega smisla, nimajo svoje zgodbe. In prav naloga kadrovskih služb, HR, je, da ustvarijo okolje, v katerem komponirajo partituro za podjetje,« opisuje Pogačnik.
Mojstrovina je vedno osrednji pojem, okoli katerega gradi sporočilo. »Na osebni ravni smo poklicani, da iz svojega življenja skomponiramo mojstrovino. Na ravni podjetja pa je enako. Podjetja si morajo prizadevati, da so organizacije, ki so kot mojstrovina, ki vsem daje smisel, moč, navdušenje.« Tokrat se je na svojem nastopu dotaknil sprememb, ki so nujne, in kako se nanje odzivajo zaposleni ter kako naj jih uspešno izvedejo vodje. »V podjetjih se ukvarjajo samo z digitalnim in vse drugo, četudi je rudimentarno, torej temeljnega pomena za trdno rast podjetja in dobre odnose med sodelavci, potiskajo na stran. A enostransko vodenje podjetja vodi samo v prepad. Pomembno je namreč dinamično ravnovesje, ki ti zagotavlja konkurenčno prednost. Google ali Apple nista naša identiteta, sta samo orodje. A ljudje so zamenjali svoj jaz. Si zamišljate, da bi se ljudje s svojim jazom ukvarjali toliko, kot prebijejo časa na svojih pametnih telefonih? Bolj globoko vtikaš glavo v digitalni oblak, bolj moraš iskati smisel svojega delovanja v svojem srcu. Radikalni digitalizaciji mora biti protiutež radikalna humanizacija,« je prepričan Pogačnik.
Opozarja tudi na brezglavo potiskanje starejših s trga dela in navede primer IBM, ki je pred leti poslal v pokoj vse svoje sodelavce, ki so bili starejši od 40 let. V podjetju so kmalu spoznali, da jim manjka vsa modrost. Ob tem potegne vzporednico z motivom Babjega mlina s Panjskih končnic, kjer kmet vrže svojo ostarelo ženo v mlin. »Staranje je izziv, še posebno če si v podjetju, kjer si lahko v coni ugodja in ne čutiš potrebe po razvoju, pač pa samo čakaš, da se upokojiš. Ustvarjati je treba okolje, kjer so ljudje motivirani in ustvarjajo več. Problem je, ker se človek stara, ker se ne razvija. Seveda se telo stara, vendar pa lahko intelektualno človek ostaja mlad. Potrebna je modrost starejših, saj se mladi, ki se utapljajo samo v digitalnem svetu, zelo enostranski in se se pogrezajo v povprečnost.«
Ali bi bilo glede na to, da ima glasba pravo sporočilo za gospodarstvo, za bolj usklajeno delovanje timov smiselno, da bi si na skupnih sestankih vedno večglasno zapeli – to vodi namreč v prepoznavanje drug drugega in medsebojno usklajevanje? »Ko vstopiš v svet večglasnosti, kar je evropska inovacija v glasbi, se v trenutku spremeni človekova zavest. V tem svetu si z drugo zavestjo kot v svetu racionalne zavesti, ko sprejemaš v podjetju odločitve. Potrebujemo pa obe – torej levo in desno polovico možganov. Vendar menedžment, ki se dnevno bojuje z gašenjem požarov, s spremembami na trgu, s konkurenco, analizami, prodajo, dobavitelji… dela samo z levo hemisfero možganov. Ker smo Slovenci res nadarjeni za petje, torej ne bi bilo slabo, če bi resonanco v timu poiskali tudi skozi petje. Umetniški akcent v sodelovanju bi zagotovo imel uspeh.«
To se Pogačniku dokazuje tudi na njegovih delavnicah, kjer udeleženci aktivno sodelujejo in dobijo priložnost, da zaživijo njihove ideje za spremembe ter se tako globoko zasadijo v njihov spomin. »Intenzivirati moramo človekov spomin, saj danes v tem informacijskem cunamiju vse hitro pozabljamo. Ideje pa s tem izgubljajo moč. Ideje moramo znati izluščiti iz vsega tega in jih posaditi v plodno zemljo doživetja, da dobijo svojo moč. Zgraditi je treba tako okolje v podjetju, da dobijo ideje svojo primarno, pravo moč.
