Kjer ceste nimajo, spomini pa imajo imena
Vem, danes se sliši banalno smešno, a v tistem času je to pomenilo pravo malo revolucijo. Ponosa nismo niti znali, niti mogli, niti hoteli skriti! The Joshua Tree je takoj postal naš album, mimo naše histerije pa je skupino U2 izstrelil tja, kamor je v tistem času nedvomno spadala: na panteon popularne glasbe. Tisto ponedeljkovo jutro mnogih od nas pot ni vodila v šolo, temveč smo potrpežljivo čakali pred ploščarnami, kajti košček črne plastike na 33 in eni tretjini obrata je pomenil precej več od formalne izobrazbe. Sem namreč eden tistih, ki se je z malih plošč naučil precej več kot v šoli, če citiram Brucea Springsteena, ki je takrat v U2 videl celo prihodnost rokenrola (tudi v Big Country, a tudi Boss je zmotljiv). Neopravičene ure pri tem niso igrale nobene vloge, vsakdo izmed nas je hotel biti Žare. V nekoliko okrnjeni meri smo bili podobni navdušencem, ki danes kampirajo pred dvoranami pred napovedano premiero nove epizode iz sage Vojna zvezd, ali zagrebencem, ki čakajo na najnovejšo različico pametnega telefona. U2 so takrat v našem okolju že imeli status pomembnega benda. To je za seboj potegnilo kult sledilcev, ki so na vsakem koraku zbirali vse, kar je bilo povezano s skupino. Ker tega ni bilo v izobilju, so na zahod potovala vrednostna pisma, presnemavanje s trakov na trakove pa je postalo del vsakdana. Med nami so krožili licenčni (Live at the Red Rocks) in piratski avdio in video posnetki koncertov, ali pa so se v mladinskih klubih prirejala njihova javna predvajanja s predavanji vred. Napetost je bilo mogoče začutiti tudi med mimoidočimi, zato licenčni založbi ni preostalo nič drugega, kot da z vsemi štirimi pograbi, kar je ležalo pred njenimi vrati. Če se je sprva še nekoliko cincalo, sta takoj po Live Aid za nazaj izšla celo EP-ja Unforgettable Fire in Wide Awake in America, kar do takrat ni bilo ravno v navadi. Mala plošča še, njena razširjena (extended play), 12-inčna inačica pa je bila prej izjema kot pravilo. U2 so pravila obnašanja spremenili. V tistem trenutku so dejansko imeli moč, da so aktivno vplivali na naša razmišljanja in sooblikovali našo vizijo sveta. Ponudili so nam glasbeni jezik, s katerim smo lahko komunicirali z njim in poiskali svobodo v sebi. Prav to moč, ki se je kasneje, z vsemi nadutimi intervencijami Bona Voxa, na globalni lestvici obrnila proti njim. Za lažje razumevanje: če novinar danes hoče priti do intervjuja s člani skupine, mora najprej dokazati, da je veliko, a nikoli slabo pisal o njih ali bil kritičen do njihovega »dobrodelnega« početja!
Prižig nepozabnega ognja
Jutujevci so publiko znali pridobiti na svojo stran. Vešči so bili v tem početju, le čakali so na pravo priložnost. Še v času snemanja dobrodelne male plošče Do They Know It's Christmas novembra 1984 niso bili v prvem planu, tudi Bob Geldof in Midge Ure jih nista posebej oglaševala. Na prireditvi Live Aid jim tako ni pripadel »prime time«, a Bono je vedel, kako izkoristiti trenutek, ko so bile vse oči sveta uprte v Wembley. Marketinški skok za zgodovino. Nepozaben ogenj se je v hipu razplamtel in ogrel marsikatero razglašeno srce. Jutujevcem ni bilo težko začeti sejati svojih idej med ljudi pod odrom in za televizijskimi ekrani. Imeli so le to smolo, da so jih Queen »našišali«, vendar to prednost, da so kraljice že veljale za dinozavre sedemdesetih, iskala pa se je njihova enakovredna zamenjava v tekočem desetletju. U2 se niso branili ponujene priložnosti in so se odločili »stvar« hrabro in dosledno potisniti do konca. Tega niso počeli v prazno, za vsem sta stali dobro premišljena ideja in kakovostna glasbena platforma. Po treh studijskih albumih – Boy (1980), October (1981) in War (1983) – so ocenili, da bi še en tovrsten punt pomenil ustvarjalno past, ki bi vodila v samoparodijo. Rastoča prepoznavnost jim ni omogočala mirnega spanca: hoteli so nadaljevati začeto delo, a na drugačen način. Z Unforgettable Fire (1984) so se odrekli surovemu herojskemu imidžu, a ohranili ideale in prepričljivost, zlasti na odru. Njihovi koncerti so bili prepolni strasti in (takrat še) neponarejenih emocij, katerih smisel je bil najbolj znan tistim, ki so jim bile namenjene. Te informacije so pripotovale tudi za železno zaveso, ravno v obdobju, ko se je na tej strani začela prebujati civilna družba. U2 so postali svetilnik, glas razuma. Ne nazadnje so se tudi pridružili pisani (Sting, Lou Reed, Neville Brothers, Joan Baez, Peter Gabriel) karavani Conspiracy of Hope pod pokroviteljstvom Amnesty International in na vsakem koraku zagovarjali mavrične bojevnike. Celo tisti, ki niso verjeli v nikogar, so začeli verjeti četverici iz Dublina. Čakalo se je na naslednji, odločilen korak. In potem popolna rešitev ali zadetek v polno: The Joshua Tree.
Konec mita: našli so, kar so iskali
Devetega marca 1987 se je svet za trenutek ustavil. Vsi smo našli tisto, kar smo iskali, tudi U2, četudi so nas z drugo malo ploščo I Still Haven't Found What I'm Looking For, vzeto z albuma, prepričevali drugače. Mučeniška drža jim namreč ni bila tuja. Z The Joshua Tree so, predvsem Bono, samoiniciativno prevzeli breme sveta na svoja pleča in mi smo ga hoteli porazdeliti med seboj. Čisti nabožni pop, kot pesem sama. Zato smo začeli citirati njihove parole in spremljati svetovne politične trende skozi fokus skupine. Medtem so U2 postajali dobičkonosna institucija. Imperij. Ime se je začelo tržiti samo po sebi. Vseeno to ne zmanjšuje teže albuma The Joshua Tree, ki je po svoje tudi negativno vplival na glasbene dosežke tistega leta. Vse se je namreč merilo skozi njegove vatle in premnogi hvalevredni projekti so nehote podlegli sindromu The Joshua Tree. Nihče se ni mogel meriti z njim. Kupovali smo celo po drugi izvod, saj je bil prvi zlizan od nenehnega predvajanja. Vse pesmi smo znali na pamet, v garažah poskušali čim bolj »skinit« originalni zapis. Kulise sveta okoli nas so bile razbite, dobili smo glas in prek nove identitete začeli pisati drugačno zgodovino. Vse, kar je bila pred tem slutnja, se je na tem albumu predstavilo v dorečeni in sijajni luči. Z The Joshua Tree so nam U2 namreč ponudili tridimenzionalno vizijo sveta: politično, duhovno in telesno, s pomočjo katere na temeljih surovega realizma, ki bi lahko bil vzet iz kakšnega romana Williama Faulknerja, provocirajo in brskajo po obljubljeni deželi. Do tega trenutka so to počeli z varne razdalje, tokrat so »oddajali« neposredno iz Amerike; sprva skriti med sipinami slikovite pustinje Joshua Tree, v okolici točke Zabriskie, dobro leto kasneje pa so Ameriko na največjih stadionih že soočili s svojimi pričakovanji, ne vedoč, da jih bo ta za vedno požrla. Postali so njena metafora. Po turneji The Joshua Tree, ki se lahko ogleda tudi kot koncertni film Rattle & Hum, je bilo na sredini kariere mita konec. U2 so prenehali govoriti z jezikom, ki nas je poiskal sam, temveč so začeli uporabljati naučen besednjak ljudi z naslovnic najbolj branih in razvpitih svetovnih medijev. Njihova dobrodelnost je postala krinka kapitalizma, donosen marketinški trik, in nekdaj opevana domovina samo še vsebinsko razvrednotena patriarhalna kulisa, nikoli več dom.
The Joshua Tree je na koncu leta (in desetletja) na večini lestvic v večini kategorij pričakovano pometel s konkurenco. Še danes si nismo enotni, koliko je odtis na vinilu prvinska emocija in koliko skrbno premišljeno dejanje; osebno – ker sem in bom vedno po »fordovsko« zastopal stališče legende – se nagibam k prvemu, četudi so U2 z njim in njegovo dramaturgijo navzven odkrito dali vedeti, da kmalu ne bo več žanrov in bo vse pop. To dokazujeta tudi v več formatih razširjena reizdaja albuma ob njegovi tridesetletnici in napovedana turneja po Severni Ameriki in Evropi, kjer bo program The Joshua Tree prvič mogoče slišati v celoti.
Kar me znova pripelje do novega odtenka spomina. Koncerta U2 v Münchnu v okviru svetovne turneje The Joshua Tree 21. in 22. julija 1987 sta (najverjetneje) pomenila tudi prvi večji organizirani avtobusni eksodus tukajšnjih fanov v tujino. O tem, kakšno vrednost so pozneje imeli piratski avdio in video posnetki teh dveh špilov, seveda ni treba izgubljati besed.
