Vsaka cesta ima svojega vzdrževalca. Ta niti pod razno ne bo šel z bitumnom zalit morebitnih razpok in s tem preprečiti prodora vode. Ta pozimi zmrzne in uniči zgornji in spodnji del asfalta. Značilnost prevleke je v tem, da podložni ali grobi asfalt ni vodoneprepusten, zato voda, ki prodre skozenj, najprej zmrzne in se potem ob taljenju razširi ter asfalt odlomi. Zgornji fini del asfalta, če je pravilno položen in uvaljan, mora biti zgoščen do 98 odstotkov. Instrument za merjenje zgoščevanja asfalta z valjarjem stane dobrih 30.000 evrov.
In kdo nadzira prevzemnike vzdrževanja cest? Očitno nihče. Kajti če bi jih, bi cestna podjetja vse razpoke zalila še pred prihodom zmrzali. Sistem vzdrževanja cest je podoben železnicam ali elektrosistemu, službam skratka, ki so od nekdaj v državni lasti in imajo več ali manj status monopolista. In lahko delajo, kot se vidi zunaj. Predvsem pa jih je povozil čas. Da ob stotinah milijonov, ki jih proračun pobere iz naslova porabe goriva, DDV, cestnin za vse vrste vozil, tudi za avtoceste, infrastrukturno ministrstvo skupaj s finančnim ni sposobno zagotoviti profesionalnega vzdrževanja cest, je po mojem posledica amaterskega vodenja.
Rešitev sistema je pravna, torej takšna, ki jo sedanja ali prejšnje vlade ne znajo ali nočejo narediti. V zasebnem sektorju namreč lastnik objekta odgovarja tudi za to, če pade komu sneg s strehe na glavo sredi zime. Koliko primerov odgovornosti v javnem sektorju je bilo v zadnjem desetletju ali dveh? V vladi tudi ne razumejo, da morajo biti vse te stvari v javnih podjetjih napisane tako v opisu delovnih mest kot tudi v pogodbah o zaposlitvi. Je morda drug razlog, da tega ni? Torej ne, da ne vedo, ampak da nočejo?
Mitja Vilar, Šmarje - Sap