Za Slovenijo je vstop v OVSE pred četrt stoletja pomenil predvsem velik simbolni dosežek, saj je bil to še vedno negotovi čas prvih mednarodnih priznanj s strani drugih držav. Vključevanje v mednarodne organizacije je zato za slovensko stran v tistem obdobju predstavljalo ključen del dokončne umestitve Slovenije na svetovni zemljevid kot samostojne in suverene države.
Vstopanje v multilateralne forume, ki se je začelo z OVSE, je sicer trajalo še vrsto let. Pomembno pa se je spomniti, da smo bili le dva meseca po vključitvi v OVSE, ki je bila že takrat največja regionalna organizacija na svetu, sprejeti tudi v Organizacijo združenih narodov, ki je edina univerzalna mednarodna organizacija. Ta pomemben korak bi bil nedvomno bistveno težji brez prvega, kar daje našemu članstvu v OVSE samo še dodatno težo.
Poleg mednarodnega priznanja je bila pridružitev OVSE pomembna tudi zaradi formalne potrditve naše zavezanosti načelom iz helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki so neločljivo povezana z razglasitvijo slovenske samostojnosti. Leta 1975 sprejeta listina je namreč postavila temelje današnjemu sistemu vseevropske varnosti, ta resnično epohalni dokument pa je tudi zakoličil deset omenjenih načel, znanih kot helsinški dekalog, ki jih morajo sodelujoče države upoštevati v medsebojnih odnosih, kot tudi v odnosih z lastnimi državljani. Med njimi velja še posebej izpostaviti spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo mišljenja, vesti, vere in prepričanja. Za slovensko stran sta bili prav tako pomembni enakost pravic in samoodločba narodov. Helsinški dekalog tudi obvezuje vse sodelujoče države, da se vzdržujejo uporabe sile in grožnje z uporabo sile, svoje odnose pa gradijo na načelu suverene enakosti in na načelu izpolnjevanja vseh obveznosti mednarodnega prava v dobri veri. Ta načela so danes ravno tako aktualna, kot so bila v preteklosti.
Zato je tudi edino prav, da je Slovenija v zadnjih 25 letih aktivno pripomogla k uspešnemu delovanju OVSE. Pri tem seveda izstopa slovensko predsedovanje organizaciji leta 2005. Slovenija je to vlogo prevzela v zahtevnem obdobju, ko so se že začele kazati razpoke v odnosih med državami zahodno in vzhodno od Dunaja. Le-te smo zelo neposredno občutili tudi na lastni koži. Predsedovanje smo tako začeli brez potrjenega proračuna, zaradi česar je grozila ohromitev delovanja celotne organizacije. Soočiti smo se morali tudi s poslabšanim vzdušjem med sodelujočimi državami. To je prihajalo najbolj do izraza na rednih zasedanjih stalnega sveta OVSE na Dunaju, kjer so se delegacije vsak teden medsebojno obtoževale blokovskega pristopa k odprtim vprašanjem.
Slovenska stran se je na to stanje odzvala z geslom treh R-jev: revitalizacija, reforma, rebalansiranje. Poleg aktivnega dialoga z vsemi vpletenimi je tudi oblikovala skupino modrecev, ki je pripravila predloge za spremembe v organizaciji. Tako ji je uspelo doseči konsenz ne le glede proračuna, temveč tudi glede lestvic prispevkov, obenem pa je zagotovila, da so vse sodelujoče države na ministrskem zasedanju v Ljubljani podprle ukrepe za povečanje učinkovitosti OVSE. Pravzaprav je bilo število odločitev, ki so bile soglasno sprejete v času slovenskega predsedovanja, rekordno že za tisto obdobje, danes pa je lahko le še predmet zavidanja sedanjih predsedujočih držav.
Če je torej slovenska diplomacija prvič vidno stopila na mednarodni oder v času nestalnega članstva v varnostnem svetu OZN v letih 1998 in 1999, se je v času slovenskega predsedovanja OVSE leta 2005 do konca obrusila in dokazala kot zunanjepolitični dejavnik, ki je sposoben neposredno in pozitivno vplivati na mednarodne odnose v evroatlantskem prostoru z inteligentnimi pobudami in gradnjo konsenza. V zvezi s tem kaže tudi upoštevati dejstvo, da ima znotraj Varnostnega sveta OZN pravico do veta le 5 stalnih članic, medtem ko ga imajo znotraj Stalnega sveta OVSE prav vse sodelujoče države, ki jih je danes že 57, kar pomeni, da je za dosego soglasja potrebna že naravnost filigranska dojemljivost za vse odtenke različnih stališč.
Veščine, pridobljene v času slovenskega predsedovanja OVSE, so bile pomembne tudi za kasnejše podobno ambiciozne zunanjepolitične projekte naše države. Pravzaprav si je brez predhodnega angažmaja znotraj OVSE težko predstavljati tako učinkovito izvedeno šestmesečno predsedovanje Svetu EU v prvi polovici leta 2008. Tudi v tem primeru se je namreč slovenska stran soočala z vprašanjem napetih odnosov med evropskim vzhodom in zahodom, pri čemer pa ji je ne glede na to uspelo zagotoviti začetek pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusijo, in sicer na vrhu v Hanti-Mansijsku.
Danes je OVSE znova v središču pozornosti iz preprostega razloga: z izbruhom ukrajinske krize leta 2014 se je organizacija ponovno uveljavila kot glavna platforma za obravnavo vprašanj varnosti in sodelovanja v Evropi. Svet Nato-Rusija, ki je bil ustanovljen kot forum za »vsa vremenska obdobja«, se je namreč v praksi izkazal za precej bolj občutljivo tvorbo, saj se je v konfliktnih razmerah sposoben le redko sestati v Bruslju. Po drugi strani pa na Dunaju srečanja v formatih foruma za varnostno sodelovanje in stalnega sveta OVSE, na katerih so zastopane vse zavezniške države in Rusija, potekajo tedensko, in to brez izjeme.
OVSE je edina mednarodna organizacija, ki je bila zmožna hitrega posredovanja v Ukrajini. Deloma je to posledica bogatih in večletnih izkušenj z različnimi misijami, deloma pa dejstva, da so vse ključne igralke na terenu države, ki sodelujejo v OVSE. Zato je bil že marca 2014 na Dunaju dosežen dogovor o vzpostavitvi posebne opazovalne misije OVSE, ki od takrat naprej igra ključno vlogo pri nadzoru razmejitvene črte in premirja med ukrajinskimi in separatističnimi silami na vzhodu Ukrajine. Brez več kot 600 monitorjev OVSE bi bilo v praksi nemogoče nadzorovati izvajanje sporazumov iz Minska, ki so ključni za mirno rešitev krize.
Ob krepitvi odvračalne in obrambne drže Nata v najbolj izpostavljenih državah na vzhodnem krilu zavezništva ter nesorazmernih ruskih protiukrepih se je OVSE v lanskem letu tudi znašla v centru iniciative takratnega nemškega predsedujočega organizaciji za ponoven zagon pogovorov o nadzoru nad oborožitvijo v Evropi. Ta tako imenovana Steinmeierjeva pobuda je na decembrskem ministrskem zasedanju OVSE v Hamburgu privedla do sprejema deklaracije ob 20. obletnici okvira OVSE za nadzor oborožitve. Na podlagi te se bo v prihodnjih tednih na Dunaju, pod okriljem sedanjega avstrijskega predsedstva OVSE, začel strukturirani dialog o sedanjih in prihodnjih izzivih ter tveganjih za varnost na območju OVSE. S tem naj bi sodelujoče države poskušale obnoviti vsaj nekaj medsebojnega zaupanja in preprečiti možnosti za novo oboroževalno tekmo.
Slovenska stran aktivno sodeluje pri trenutnem dogajanju znotraj OVSE. Izhodišče njenega delovanja je tako imenovani dvotirni pristop, ki poleg vojaškega odvračanja poudarja tudi politični dialog. Pravo razmerje med obema je namreč najboljše zagotovilo za ponovno uveljavitev helsinških načel. Pri tem je treba prav tako upoštevati, da v okviru OVSE delujejo še zadnji mehanizmi za krepitev zaupanja in varnosti v Evropi. Gre v prvi vrsti za dunajski dokument, ki z izmenjavo vojaških informacij, sistemom inšpekcij in evalvacijskih dejavnosti zagotavlja zmanjševanje tveganja glede nenadnih vojaških aktivnosti. Prav tako gre za sporazum o odprtih zračnih prostorih, ki omogoča izvajanje neoboroženih opazovalnih letov. Posvetovalni komisiji za odprto nebo, ki je ključno telo za izvajanje tega sporazuma, bo slovenska stran predsedovala v zadnji tretjini letošnjega leta, z dunajskim dokumentom pa se bo aktivno ukvarjala že naslednje leto, ko bo predsedovala forumu za varnostno sodelovanje OVSE.
Ko se torej ob 25. obletnici slovenskega članstva v OVSE oziramo nazaj, lahko ugotovimo, da je skupaj z organizacijo rasla tudi Slovenija. Vstop v OVSE ji je v času prvih mednarodnih priznanj okrepil prepoznavnost in položaj suverenega ter samostojnega subjekta, predsedovanje leta 2005 pa jo je uveljavilo kot zrelo in odgovorno državo, s sposobnim in odzivnim diplomatskim aparatom. Zato danes Slovenija znotraj organizacije uživa velik ugled, kar se kaže tudi v uspešnih kandidaturah za njene vodilne položaje: od leta 2008 do 2014 je urad OVSE za demokratične institucije in človekove pravice vodil slovenski diplomat, od leta 2015 pa položaj namestnice posebne opazovalne misije OVSE v Ukrajini zaseda slovenska diplomatka. Obstajajo torej vsi pogoji za to, da bo posebna »ljubezen« slovenske diplomacije do OVSE trajala še naprej.
Andrej Benedejčič je veleposlanik, stalni predstavnik Republike Slovenije pri OVSE
