Vlada Republike Hrvatske se je odločila, da bo enkrat za vselej razčistila stvar. Vso to zmešnjavo z ustaši in partizani je treba končno pomesti pod preprogo, je sklenil podjetni premier in ustanovil – komisijo. Sestavljajo jo najboljši in najbolj primerni, dobila pa je tudi pompozno ime: svet za soočanje s posledicami vladavine nedemokratičnih režimov. Na dnevnem redu ene od prvih sej tega telesa, ki naj bi končno reklo bobu bob, pa bi vsekakor moral biti tudi obvezen skupni ogled nove produkcije Satiričnega gledališča Kerempuh; gre za predstavo Ustava Republike Hrvaške, ki jo je po istoimenskem filmu Rajka Grlića (ki je skupaj z Antejem Tomićem napisal tudi scenarij) zrežiral prav tako uveljavljeni hrvaški filmar Vinko Brešan.
Komedija avtorskih tez
Ko gre za gledališče, sploh pa satirično, je možno prav vse: lahko imamo dementnega starca, nekdanjega ustaša, ki je preživel Bleiburg, njegovega sina, ki je nasledil očetovo ideologijo, a se mu je izneveril v smislu spolne identitete, in par sosedov, kot sta pridna medicinska sestra ter njen soprog, policaj srbskega rodu, ki je iz strahu za preživetje iz Vasilija postal Ante. V rutino medsosedske nestrpnosti se vmeša dejstvo, da starec potrebuje redno in kakovostno oskrbo, policaj pa pomoč pri učenju besedila (ne pa tudi smisla) hrvaške ustave, kar je eden od pogojev, da obdrži službo. Na koncu se, seveda z nekaj težavami, kot je na primer politično korektna obsodba homofobije, vse dobro razplete. In to programirano sobivanje spremeni tisto, kar bi morala biti satira, v navadno žajfnico.
Verjetno nima nihče nič proti srečnim koncem, toda okoren ritem predstave in sploščeni liki, ki jim rutinska režija in povsem klišejski igralski prispevki ne dodata ničesar, jasno kažeta, da ne gre za komedijo značajev, še manj za komedijo zmešnjav, ampak zgolj za komedijo (avtorskih) tez. Da bi Hrvatom lahko povedali, kar jim gre, mora pač obstajati situacija, v kateri je občinstvo na strani tistega, ki se ves čas roga nacionalnim mitom in zablodam, svetinjam in predsodkom – torej Srba, ki se sramuje tega, kar je, obenem pa je dovolj topoumen, da si ne more zapomniti niti nekaj preprostih pravnih določil.
Hihitanje brez uvida
Po drugi strani pa mora vse hrvaške predsodke o Srbih izgovoriti homoseksualec, zaradi česar lahko te žalitve izzvenijo manj prepričljivo in žaljivo. Ob vsem tem mehčanju seveda gledalcev ne more nič zmotiti, iz gledališča lahko odidejo neomadeževani, dokler so v dvorani, pa se smejejo samo tistim osnovnim humornim situacijam, torej gagom in skečem, ne pa temu, kar je zares izrečeno oziroma bi moralo biti resnična poanta predstave. Ta namesto smeha prepoznavanja ponuja le hihitanje, ki je daleč od uvida, kakršnega izzove prava satira.
Obe »razkrinkani« strani – tako neumni Srb kot gejevski profesor zgodovine, čigar nacionalizem obnemore že pri fizioloških potrebah njegovega nemočnega očeta – sta izrazito lahka tarča. Seveda ni težko razbrati želje Tomića in Grlića, pa tudi Brešana in Kerempuha, po obsodbi predsodkov in nestrpnosti; težava je predvsem v tem, da njihov mali laboratorij prinaša rezultate samo v strogo nadzorovanih pogojih. Če lahko običajni obiskovalci gledališča na to predstavo gledajo kot na nezahteven humorni odmik od vsakodnevnega (samo)zastrupljanja, bi jo morali člani sveta za soočanje s posledicami vladavine nedemokratičnih režimov videti kot zelo natančno napoved učinkov njihovega dela. Razen če ne bodo že prej dojeli, da so tudi sami zgolj teater, saj je z uvedbo tovrstne komisije sama ustava Republike Hrvaške, s svojimi protifašističnimi koreninami in vsemi človeškimi pravicami, ki so v njej zapisane, prav tako postala fikcija.
