Človek živi sicer samostojno, a v nestanovitnih razmerah. Zaradi pomanjkanja zaposlitev na trgu dela je prisiljen iskati kakršno koli delo, četudi je prekarno. Prekarne delavce najdemo v mnogih poklicih, posebej veliko jih je v kulturi, to so umetniki vseh vrst, prevajalci, pisatelji. Prekarni delavci delajo tudi na področju arheologije, v gostinstvu. To jih dela tretjerazredne državljane, vendar niso sami odgovorni za svoj »neuspeh«.
Prekarni delavec, ki živi iz meseca v mesec, negotov o svojem naslednjem koraku in svoji naslednji mezdi, si morda zamišlja 100.000 evrov kot odrešitev. Gotovo bi z denarjem previdno ravnal in ga skrbno vložil v to, česar mu v življenju primanjkuje. Skoraj gotovo bi del denarja hranil tudi za slabše mesece, za preživetje. Menim, da bi prekarni delavec s tolikšno vsoto ravnal bolj skrbno kot kdo drug, saj se bolj zaveda nestalnosti svojega položaja in nerednih prihodkov.
Velika vsota denarja, podedovanega ali zadetega na lotu, lahko človeku pomaga v njegovem trenutnem položaju; vsak bi najprej poskrbel za svoje potrebe, to se zdi logično. Verjetno bi se začel vesti tudi kapitalistično. Ni pa v navadi, da bi se dobiček delil z vso skupnostjo – kar pa se ne zdi preveč logično. Za delitev dobrin na splošno bi morale bolje skrbeti državne strukture, to bi se moralo zdeti logično tudi kapitalistom, ki bi morali delovati v dobro družbe, in ne le za lasten dobiček. Le pravičen poseg države v zasebna podjetja z davki, nato pa regulacija tega denarja, s katerim bi pomagali (prekarnim) delavcem, zagotavljali pokojnine in zdravstveno zavarovanje – so ukrepi, ki bi izboljšali položaj v družbi in za katere se lahko vsi zavzemamo.
Denar morda pomeni rešitev posamezniku, a nikoli ni rešitev problema. Niti zamisel o tem, da bi vsak prekarni delavec dobil 100.000 evrov, ne pomeni rešitve. Ta denar bi bil le povoj na zlomljeni nogi.
