Svojčas najbolj iskanemu teroristu, obsojenemu v Franciji že na dve dosmrtni ječi, zdaj sodijo še za en zločin, storjen v središču Pariza leta 1974. Tedaj naj bi skozi vhod trgovine Drugstore Publicis danes 67-letni Ilich Ramirez Sanchez odvrgel granato, ki je ubila dva človeka, še 34 pa jih ranila. V intervjuju za revijo Al Watan Al Arabi je leta 1979 dejanje priznal in ga opisal kot poskus prisiljevanja Francije, da izpusti japonskega komunističnega militantneža, povezanega s tedanjo ugrabitvijo talcev na francoskem veleposlaništvu v Haagu, kar pa je kasneje zanikal. Njegova odvetnica in dolgoletna partnerica Isabelle Coutant-Peyre tokratno sojenje opisuje kot »izgubo časa in denarja«, Georges Holleaux, ki zastopa vdovi žrtev napada in druge oškodovance, pa navaja, da jih veseli, da bodo Carlosa končno videli na sodišču. Po njegovih trditvah so vsi (pre)dolgo čakali, da mu bodo končno sodili tudi za ta zločin, ki mu obeta še tretjo obsodbo na dosmrtno ječo.
Terorist iz hladne vojne
Sanchez je pod vzdevkom Carlos v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja z več terorističnimi napadi v Franciji postal najbolj iskani terorist, medtem ko se je sam predstavljal za elitnega borca za pravice Palestincev in proti imperializmu. Kot samooklicani »profesionalni revolucionar« je bil do zdaj že obsojen za štiri bombne napade v Parizu in Marseillu, v katerih je v letih 1982 in 1983 umrlo 11 ljudi, 150 pa jih je bilo ranjenih. Dodatek Šakal mu je britanski Guardian pripisal že leta 1975, potem ko je policija v lovu za njim v enem od londonskih skrivališč našla roman Fredericka Forsytha Operacija Šakal. Po dolgoletnem lovu nanj so ga francoski specialci prijeli v Sudanu šele sredi devetdesetih let, torej kar dve desetletji po napadu, za katerega so mu začeli soditi včeraj, medtem ko so ga na sojenjih leta 1997 in nato 2011 že obsodili na dosmrtni zapor zaradi ubojev dveh francoskih agentov, ki sta ga skušala aretirati leta 1975 v Parizu, ter omenjenih bombnih napadov v osemdesetih letih.
Priprt v Jugoslaviji
V času hladne vojne se je sin premožnega venezuelskega odvetnika s komunističnim svetovnim nazorom po gverilskih treningih v organizaciji kubanske tajne službe, postanku v Londonu in Moskvi ter nato pri Ljudski fronti za osvoboditev Palestine znašel med militantneži, ki so uživali določeno zaščito komunističnih režimov.
Sodeloval je v načrtovanju napada na sedež Opeca na Dunaju leta 1975 in domnevno za izpustitev talcev prejel do 50 milijonov dolarjev, osumljen pa je bil tudi kovanja zarote proti izraelskim športnikom na münchenskih olimpijskih igrah tri leta pred tem, zaradi česar so ga na temelju nemške tiralice za kratek čas priprle jugoslovanske oblasti v Beogradu leta 1976, a mu z lažno identiteto omogočile odhod v Irak. Vzhodnonemška tajna služba Stasi naj bi mu v naslednjih letih omogočala varne lokacije v vzhodnem Berlinu, proti koncu osemdesetih let pa so mu po vrsti začeli gostoljubje odpovedovati Madžarska, Irak, Sirija in Jordanija, da bi na koncu iskal zatočišče v Sudanu. de
