Ne le polna luna, v Berlinu je vsaka sobotna noč razsvetljena kot beli dan, ceste pa polne taksijev in razposajenih pešakov na razburljivih relacijah med tukaj in tam. V trumah so hodili mimo, a malokdo, če sploh kdo, je zaznal, kako sva s ključem odvili matice, ki so spajale ograjo, prestavili en kovinski steber malo navzven in drugega malo navznoter ter vzpostavili prehod na kraj, ki sva ga v dolgih letih sobivanja spoznali do obisti. Vse njegove grbine, sončne lege, porasle zaplate in podganje špranje, vsako milo senco in seveda: drevesa.
Domišljija nam omogoča, da si lahko predstavljamo marsikaj, a skoraj nemogoče si je predstavljati, kako težko je dandanes odraslemu človeku razložiti, kaj pomeni drevo. Na ozemlju, ki je bilo še prejšnji teden naš park, je prejšnji ponedeljek zjutraj rastlo sedemnajst dreves, sedemdeset let starih topolov in lip, ki so jih zasadili po zavezniškem bombardiranju Berlina v drugi svetovni vojni. Prejšnji ponedeljek opoldne je od vseh ostala ena lipa, lipica, ki se je – po uspešni misiji nekega samosvojega semena – pred časom sama zasadila čisto pri cesti. Se pravi, dovolj ob robu zemljišča, da jo je svinčnik neznanega projektanta pomilostil in odločil, da lahko ostane.
Ena mlada lipa in šestnajst štrcljev, to spominja na puščavo. Ne vem, ali razumete, a ta golota je bila nekoč naš park. Zelenje je bilo in naše mirne ure. Tukaj smo se igrali s frizbijem, ki ga je v letu naskakovala vrana Mimi, tukaj smo vriskali in se lovili. Prav tu, ja, je gospodična Anita jokala za ljubčkom, ki je davno kdaj izginil v ruskem lagerju, sosed Peter pa kadil cenene cigare in pil diskontno pivo. Tukaj je stal kiosk s časopisi. Tam so stale široke klopi. Na njih smo se zaljubljali, a koga briga.
Ja, lahko si predstavljamo marsikaj, a skoraj nemogoče je doumeti, kako bliskovito lahko v Evropi izbrane hitrosti javna zelena površina postane privatni cement. Ne, nismo se dali brez boja. A Evropo izbrane hitrosti je treba razumeti. Njena poanta je v tem, da se nepovratne spremembe zgodijo veliko hitreje, kot bi javnost lahko opazila, in mnogo tišje, kot bi kadar koli lahko stekla jasna beseda. Zdi se, kot da je bil hip, a vendarle je šlo korak za korakom.
Najprej so odmontirali klopi, bilo jih je šest. V najhujšem januarskem minusu so ob sedmih zjutraj poslali tovornjaček z gospodom v pajacu. Parkiral je na potki v parku, nato pa z majhno žagico, ki je spominjala na rezljanje okraskov, počasi, eno za drugo, odžagal najprej kovinske nogice, nato pa še sedala klopi, jih vzorno zložil na tovornjakec in odpeljal, moralo je trajati pol ure.
Gospodična Anita, sosed Peter in mnogi drugi smo po kosilu, ko je nastopil trenutek za druženje, več ur in nato še več dni zmedeno korakali po parku gor in dol in se spraševali, kam so brez pozdrava odpeketale naše klopi, ki so se nam vendarle zdele zacementirane v tla. Stopil se je sneg in zazdelo se nam je, da je naš park naenkrat postal grd in zanemarjen, lahko bi prisegli, da je še jeseni med drevesi rastla trava, zdaj so se tam nabirale blatne mlakuže in pasje bombe, se pravi drek.
Nato so v našo družbo začeli zahajati lepo oblečeni sprehajalci, ki so nas poučevali o zgodovini, ki je bila po njihovih besedah naša skupna, a je mi nismo poznali. Rekli so: »Ta prostor nikoli ni bil park.« Ah, z Evropo izbrane hitrosti je podobno kot s človeško aroganco. Mislečemu človeku je popolnoma jasno, da obstaja, a ko je z njo brezobzirno soočen, ga posili divja mešanica, ki spominja na pregneteni jok in smeh, neke vrste sveta jeza. »Kako to mislite, nikoli ni bil park?« Lepo oblečeni sprehajalci, ki poučujejo zgodovino, imajo na povodcu lepe pse. Rečejo (sprehajalci): »Ja, ja, pravno gledano ta prostor nikoli ni bil park, kajti bil je zazidalno zemljišče.« Medtem ko sprehajalci govorijo, psi lulajo, zato je razumljivo, da se kdo razburi: »Če ta prostor nikoli ni bil park, potem morajo biti ta drevesa fatamorgana vašega urinirajočega psa?«
Ups! To pa je zavajanje, ki zahteva pravni poseg! Pes je vmes že zdavnaj spustil dvignjeno taco in namesto nje spustil rit. To pa res ni pes, ki urinira, ampak pes, ki serje. Pravkar je zeleno površino, ki nikoli ni bila park, ozaljšal s kepico dreka, ki je njegov dvonožni prijatelj z pravnim pogledom na zgodovino nikoli ne bo pobral.
Ah. Evropa izbrane hitrosti zmeraj postreže s priročno pravno razlago. Z nedvoumnim blagoslovom demokratično sprejetega pravnega sistema je ne zanima, kako mislite, pač pa, kako učinkovito lahko molčite, kako neopazno lahko izginete, kako neškodljivo, pravzaprav koristno lahko ostanete zadaj in se poleg kar sami pokrijete z belo zastavico poražencev, pardon, počasnežev, se na veke vekov posujete s pepelom in ugreznete v zemljo, da s svojim štorastim obstojem slučajno ne bi ogrožali zasluženega razvoja hitrejših in boljših.
Evrope izbrane hitrosti ne zanima razlaga, kaj pomeni drevo. Kaj šele, kaj sva moja soseda in jaz na gregorjevo ob treh z dvema črnima kapucama in viličastim 16-milimetrskim ključem počeli na zasebni lastnini, ki je bila nekoč naš park. Evropa izbrane hitrosti že ve. Zna sama. Ljudi (in dreves) ne potrebuje.
