V teh dneh sta v slovenskih kinematografih na sporedu kar dva filma, v katerih nastopa slavna francoska igralka Isabelle Huppert, Prihodnost francoske režiserke Mie Hansen Love in Ona Nizozemca Paula Verhoevna, ki sta si med seboj različna kot dan in noč. Kljub temu lahko med vlogama, ki ju v njiju igra Huppertova, najdemo določene vzporednice – te pa so povsem v skladu z njeno siceršnjo igralsko podobo.
Da bi razumeli zdaj že ikonično zvezdniško podobo Isabelle Huppert, moramo najprej premisliti, za kaj pri zvezdništvu pravzaprav gre. To namreč ne temelji le na osebni identiteti igralca ali igralke – ta se namreč zlije z vlogami, ki jih igra, in tako ustvari »mit« filmske zvezde.
Nepopisan list
Isabelle Huppert je v svoji dolgoletni karieri nastopila v široki paleti vlog, od divjih, uporniških fantovskih deklet do muhastih mater, drznih dam iz visoke družbe in razmišljujočih fatalk, vendar je njen status igralske ikone še posebno povezan z določenimi značilnostmi: z intelektualno odmaknjenostjo in hkrati ranljivostjo, še posebej pa s skrivnostnostjo in usodnim učinkom na moške. S temi oznakami lahko opišemo tudi njeni vlogi v Prihodnosti in Oni: v prvem filmu igra na videz čustveno hladno profesorico filozofije, ki stoično prenese odhod moža in ne pričakuje, da jo bo neuresničljivost ljubezni z mlajšim moškim pretresla, kot jo, v drugem pa ambiciozno in hladno podjetnico, ki ji to, da jo zamaskirani napadalec posili, očitno ne pride do živega in ji ne prepreči, da ne bi aktivno udejanjala svojih seksualnih fantazij (in morda na skrivaj kovala maščevanja).
Za specifično podobo Huppertove kot igralske ikone so morda še posebno odgovorni filmi Clauda Chabrola (denimo Violette Nozière, Ženska zadeva ali njen lik Emme Bovary), v katerih je pogosto igrala padle ženske. Poleg tega je v teh filmih razvila slog igre, ki ga je veliko kritikov označilo za nepopisan list – kar pomeni, da občinstvo njene like še lažje kot sicer bere povsem po svoje in vanje projicira svoje lastne fantazije in strahove. V osemdesetih je Huppertova pogosto nastopala v vlogah enigmatičnih in čustveno nedostopnih likov (na primer v Loulou Mauricea Pialata, Godardovem Reši se, kdor se more (življenje) in v Strela z jasnega Diane Kurys). In če je osebna identiteta poleg igralskih vlog osnova za zvezdniški »mit«, naj omenimo še, da Huppertova po skrivnostnosti slovi tudi v zasebnem življenju.
Mit skrivnostne ženske
Težko bi rekli, da gre pri »mitu« ženske (tudi zvezdnice) kot »skrivnostne« za kakršno koli objektivno pozicijo. Francoska filozofinja Simone de Beauvoir je denimo zapisala, da je ženska »skrivnost« le za moškega; »skrivnostnost«, ki jo pripisujejo ženskam, nastopa v vlogi erotičnega spektakla in objektivacije. Patriarhalne kulture ženske lahko idealizirajo (kar je še posebno očitno pri filmskih zvezdnicah in arhetipih »Marije«), sočasno pa fizično, psihično ali verbalno zlorabljajo (arhetip »vlačuge«); v obeh primerih gre pravzaprav za en in isti mehanizem.
Njegova dvojnost se pokaže tudi pri zvezdniški podobi Isabelle Huppert: njenih vlog nedostopnih intelektualk, ki so na neki način postavljene na piedestal, so pogosto tudi ženske z »deviantnimi« seksualnostmi, ki so lahko hkrati sadistične, mazohistične in ekshibicionistične; slavni primer je film Učiteljica klavirja avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja.
Francoski dotik
Francoski zvezdniški sistem je od hollywoodskega nekoliko drugačen: združuje lahko namreč mainstreamovsko zvezdništvo in avtorski film, tesneje je povezan z gledališčem, slog igre je praviloma bolj naturalističen. Francoske zvezde definira prav njihova »francoskost«, delujejo celo kot nacionalni ambasadorji ali ambasadorke, kar radi poudarjajo tudi anglofoni mediji, ki pišejo o »galski razposajenosti« Gerarda Depardieuja, o »čudovito francoski« Julie Delpy, o »prekrasno francoski« Sophie Marceau, o »očarljivo galski« Juliette Binoche, o »galskem šarmu« Catherine Deneuve in podobno.
Francoski film ima sloves, da bolj kot hollywoodski ceni »intelektualnost« ali »umetniškost«, tako pri zvezdah kot pri režiserjih in občinstvu. Vendar to še ne pomeni, da francoske filmske zvezde v svojem produkcijskem sistemu nimajo prav tako ekonomske, kulturne in ideološke vloge kot hollywoodske in da za filmsko industrijo niso prav tako pomembno blago, tako na domačem kot na tujem trgu.
Nezvezdništvo zvezde
Neki kritik je zapisal, da je bistvo zvezdništva Isabelle Huppert to, da ni »videti zvezdniška«; a naivno bi bilo domnevati, da zaradi tega, ker je kot francoska igralka del francoske, ne pa hollywoodske kulturne industrije, ali zato, ker njena fizična podoba idealom, ki jih običajno povezujejo s filmskimi zvezdami (denimo z Greto Garbo, Elizabeth Taylor ali Angelino Jolie), ne ustreza povsem, ali celo zaradi nesporne umetniške vrednosti njenih igralskih nastopov, njena zvezdniška osebnost ni del ustvarjanja iste mitologije filmskih zvezd, ki že od samih začetkov filma deluje kot strateški del ekonomskega sistema filmske industrije – in je ključna za prestiž filma samega.
