S francoskimi gosti v komornem ciklu Cankarjevega doma se je pogledovanje k manj osvetljenim skladateljskim kotom in k obrobnejšim kombinacijam glasbil izšlo navdušujoče. Ansambel Les Vents Français se udejanja kot »pomična« zasedba – raziskujočo nestalnost potrebujejo njegovi člani, bolj ali manj slavni vsestranski muziki. Očitno pa njihov zven pri nas skoraj ne seže do ljudi onkraj glasbeniškega (oziroma, še ožje, pihalskega) miljeja. Za topel odziv so poskrbeli predvsem nekateri naši mlajši oziroma šolajoči se glasbeniki. Organizator, ki si je bržkone obetal večji obisk (sicer bi koncert umestil v Slovensko filharmonijo), pa je spet moral pogoltniti grenko pilulo.
Če bi nam mojstri zaigrali v pihalnem kvintetu, bi poslušali enega od standardnih komornih sestavov. A tokratna posebnost so bile ravno kombinacije pihal s klavirjem. Prikrito jedro zvočnega sveta v celotnem sporedu je bil torej pianist Eric le Sage, ki sta ga še zlasti kompozicijska stavka (deleža) v raritetah Spohra in Beethovna tudi izrecno povzdigovala v vodilnega nosilca. In vendar se je njegov zvok razgrinjal – ob vsej prstni pasažni nadrobnosti – brez prvaškega izstopanja, kot mehka preproga in obenem prosojno platno, skratka kot naročje za linije flavtista Emmanuela Pahuda, fagotista Gilberta Audina, hornista Radovana Vlatkovića in klarinetista Pascala Moraguesa (ta je vskočil namesto prvotno napovedanega Paula Meyerja).
Vsak od pihalcev je bil izrazen s svojskim timbrom, obenem pa zavezan tonsko-dinamičnemu prilagajanju drugim. O francoski pihalski specifiki sam ne bi razglabljal, mislim, da ta zorni kot niti ni bistven. Prejemali smo (pri)srčno, iskrivo in visoko kultivirano ravnanje s tonom – nenehno prisotno misel na muzikalno celoto, napete vrhunce, skrite že v naravnih mezza voce izhodiščih. Mnogobarvno sožitje je z visoko preglednostjo in sproščenostjo »domačega« muziciranja obudilo historično glasbo izza roba velike izpovednosti. Ob četverici predstavljenih del – Glinkovi klasicistično pravilni vzburkanosti, okrasnem Spohrovem kipenju, skoraj še nekoliko galantnem Beethovnu in »nacionalni« barvitosti akademsko razporejenega Rimskega - Korsakova – bi sicer težko govorili o kakršnem koli odkritju.
Bolj problematično je bil programiran modri koncert z dirigentom romunskih korenin Cristianom Măcelarujem. Domnevam, da je prav on predlagal izvedbo Treh skladb za godalni orkester Constantina Silvestrija. Če lahko te še nekako sprejmemo kot zgodovinsko, čeprav delno naivno izpisano glasbo časa, zaznamovanega s prepleti bartókovske paradigme in neoklasicizma, pa ne najdem prave utemeljitve (da ne zapišem opravičila) za novodobni izcedek izcedkov, Trojni koncert za rog, trobento in tubo izpod peresa Andréja Previna. Jože Rošer, Tibor Kerekeš in Janez Žnidaršič so opravili predajo solopopevkarskega dela skladbe (kakšne usluge si s tem niso naredili), orkester niti ni bil čisto jedrnat v Previnovih ritmizacijskih kalupih, vse skupaj je seveda delovalo kot odsev znanih filharmoničnih »smernic« oziroma odnosa ustanove do glasbe novejšega časa.
No, ostal je Bartók. Po nedavnem Čudežnem mandarinu z radijskim orkestrom smo doživeli še drugo (in kronološko prvo) od avtorjevih zgodnjih odrskoplesnih partitur. Dramaturška past Lesenega princa ob izvedbi v koncertni dvorani je kompozicijska nanizanost v koreografske prizore. Težava ni bila presežena, zvočna vživetost Slovenske filharmonije v razkošni arzenal postromantičnih estetskih oprimkov skladbe pa je bila pod Măcelarujevim vodstvom vendarle sijajna, vse od začetnega statično naraščajočega tkanja naprej.