Ko gre za Hitlerja, se pripoved pogosto začne z vprašanjem, kako bi bilo, če bi bilo… Denimo kako bi bilo, če bi bil sprejet na likovno akademijo. Nanjo se je Adolf Hitler poskušal vpisati kar dvakrat, ko je bil dvakrat tudi zavrnjen, pa je svoje neizpolnjene sanje, da postane umetnik, kompenziral s tem, da je prodajal kartice z ilustracijami Dunaja. Pri Georgeu Bushu ml. tega vprašanja ni, ker nekdanjega ameriškega predsednika in hkrati glavnega krivca za ameriško invazijo na Irak leta 2003 slikarstvo v nasprotju s Hitlerjem, ki je o tem fantaziral vse življenje, ni zanimalo. Ne v času otroštva ne v času predsednikovanja.
Bush se je odločil postati slikar, ko je odložil politično kariero in vzel v roke knjigo Winstona Churchilla Painting as a Pastime, kot je dejal svojemu učitelju slikanja, pa je hotel odkriti svojega notranjega Rembrandta. Tako je vsaj povedal za CNN, televizijo, na kateri je njegov brat Jeb Bush še lani skeptično ugotavljal, da je bratova naklonjenost do slikanja »res čudna«. Je pa v isti sapi pridal tudi, da je George mlajši v tem postal precej dober.
Preprost, kot je preprosto njegovo govorjenje
S tem, da je Bush dober slikar, se sicer ne strinja kritiška srenja, ki je z redkimi izjemami njegove slike doslej opisovala kot grozne, nesofisticirane, naivne in preproste, kakor je preprosto njegovo govorjenje, v katerem je ravno dovolj napak, da ostaja zanimiv, vendar pa Busha to ni upočasnilo v njegovem ustvarjalnem zagonu. »Slikam skoraj vsak dan. Imam studio v zgornjem nadstropju naše hiše v Dallasu in studio na ranču, poleg tega pa imam prostor za slikanje tudi v Kennebunkportu v Mainu,« je povedal v intervjuju za revijo Time, v katerem je opisal tudi, kako težko je ujeti pravi izraz v očeh portretirancev.
Predsednik, ki nikoli ni imel časa in želje za obiskovanje muzejev, med svojimi vzorniki našteva Luciana Freuda, Wayna Thiebauda, Moneta in Joaquina Sorollo. Našel jih je v knjigah, ki jih je nakupila žena Laura, slika pa tako intenzivno, da je pred kratkim predstavil že svojo drugo serijo portretov. Prva je bila razstava 30 portretov svetovnih voditeljev, med katerimi je največ odobravanja požel »zanimiv in nekonvencionalen« Vladimir Putin, ki bi ga po besedah Telegraphovega kritika lahko razumeli tudi kot maščevanje za Putinove žalitve na račun majhnosti Bushevega psa Barneyja. Druga serija slik pa je zbirka 66 portretov vojakov, ki so bili ranjeni v času Bushevega predsedovanja. Portreti poguma (Portraits of Courage) so trenutno razstavljeni v Predsedniški knjižnici in muzeju Georgea W. Busha v Dallasu, izšli pa so tudi v knjigi, v kateri je Bush ob objavljenih portretih na 192 straneh opisal zgodbe o okrevanju naslikanih vojakov.
Albanski premier najprej umetnik, nato predsednik
Busha je, da odkrije svoj subtilnejši jaz, navdihnil Churchill, predsednik, ki ga kritiška javnost ni sprejela kot Forresta Gumpa slikarstva, tako kot se je to zgodilo Bushu, ampak kot resnega slikarja. Njegove pokrajine, portreti in tihožitja, ki so mu pomagali premagovati depresijo, so na dražbah dosegali konkretne cene. Slika Ribnik z zlatimi ribicami v Chartwellu (The Goldfish Pool at Chartwell), ki prikazuje jezero na vrtu, kjer je britanski državnik hranil ribe, je bila na dražbi Sothebyja pred dobrima dvema letoma prodana za nekaj več kot dva milijona evrov. Nekdanji britanski premier pa ni navdihnil samo Busha. Nanj se je skliceval tudi Dwight D. Eisenhower. Eisenhower je, čeprav je začel slikati pozno, ustvaril več kot 250 del, a se nikoli ni imel za pravega umetnika. Novinarju, ki ga je povprašal o simboliki v njegovih slikah, je namreč odgovoril: »Bodiva poštena. Če ne bi bil predsednik Združenih držav, bi jih že davno zažgali.«
Angleška kraljica Viktorija, ki je skicirala intimne portrete, zlasti hčerke, je bila, ko gre za umetniško izražanje, zadržana še bolj od Eisenhowerja in svojih slik sploh ni želela kazati. Ko jih je novinar brez njenega dovoljenja objavil, ga je tožila. Za čopič je dobri dve stoletji pozneje prijel tudi princ Charles, ki z vodnimi barvicami slika pokrajine z različnih delov sveta, od Avstralije do Jamajke, če gremo spet malo nazaj, pa je slikanje kot svoj ventil uporabljal tudi fašistični diktator Francisco Franco.
Edini predsednik, ki si z vso pravico lahko reče umetnik, pa prihaja iz Albanije. Edi Rama je, preden postal albanski predsednik, med drugim razstavljal v Parizu in Berlinu, vmes pa postal še župan Tirane. Županski položaj je opisoval kot najvišjo obliko konceptualne umetnosti, s svojim projektom živahnega barvanja stavb v mestih pa jezil članice EU, čeprav je sam menil, da z njimi prispeva k temu, da ljudje manj smetijo in raje plačujejo davke.
