Če še niste slišali za Edwarda Christopherja Sheerana, umetniško okrajšanega kot Ed Sheeran, potem zagotovo niste seznanjeni z aktualnimi smernicami v pop glasbi. Kajti rdečelasi 26-letni glasbenik iz britanskega zahodnega Yorkshira je zaslužen za marsikatero planetarno prepoznavnost in uspešnost glasbenic in glasbenikov – od One Direction pa vse do Taylor Swift in Justina Bieberja. V večini primerov je Ed nastopal kot tekstopisec, lirik s prefinjenim občutkom za najstniško romantiko novega tisočletja, ki se je vedno znova in znova oprijemala in oplajala na tradicionalnih ljubezenskih vrednotah.
Razvpitost in razsežnost nove dobe je Ed kvečjemu uporabil za tehnično dovršenost svojega skladateljstva, ki je skozi formo »one man banda« požela in še vedno žanje impresiven komercialni uspeh. Pri njegovem ravnokar objavljenem tretjem albumu ÷ (divide, op. p.) so številke neizprosne. Singel Shape Of You je imel na glasbeni platformi spotify več kot 7,9 milijona poslušateljskih klikov le v enem dnevu in je s tem dodobra presegel dosedanji singel rekord Adele in njenega hita Hello. Ko je 3. marca tudi uradno izšel novi album ÷, so bile skladbe poslušane v obsegu slabih 57 milijonov klikov, prav tako v enem dnevu. A da ne bi vse ostalo v območju spletnega in virtualnega konzumiranja Sheeranove glasbe, je poskrbelo njegovo zvesto poslušalstvo, ki je že prvi dan prodaje kupilo 232.000 izvodov albuma ÷. Ob vseh teh številkah ne preseneča dejstvo ali napoved, da bi Ed Sheeran lahko postal fantovska različica Taylor Swift – brezhibno talentiran, inštrumentalno natančen in sladkosnedo neoporečen kantavtor, ki presega milijonske številke in dosega ljubezni hrepeneče milijone po vsem svetu.
Glasba kot matematika
Četudi se zdi, da je Sheeranov nespremenljivi akustični slog projicirala trdoživa otoška tradicija folk rocka, ki glede njegovega porekla vleče vzporednice z U2 in Pogues, je tudi res, da je slednji samopotrditev doživel s prejšnjim albumom x (multiply, op. p.). Zvočno simbiozo akustičnega popa, (po)stranskih hiphop elementov in hipsterskega ambientalizma sta producentsko in tehnično pobrusila slovita Rick Rubin in Pharrell Williams, kar Sheeranu ni prineslo le glasbenega certifikata samobitnosti, temveč ga je oddaljilo od primerjav z Jamesom Bluntom in njemu podobnih britanskih trubadurjev. Seveda se album x ni razlikoval od prvenca +, vsaj ne v tisti izpovedni obliki, je pa kljub mimohodu 17 skladb predstavljal bolj dovršeno in koherentno glasbeno delo. Album x je bil neoklasična pop miniatura, ki je Eda Sheerana ustoličila kot glasbenega ustvarjalca, na katerega lahko novodobni pop v prihodnosti stavi s prepričljivostjo.
V dokaz tega je njegova zadnja studijska izdaja, album ÷, ki nadaljuje formativno obliko in vsebino predhodnih, z matematičnimi operacijskimi simboli poimenovanih albumov. Vnovič smo priča prepletu ljubezenskohrepenečih balad, ki jim Sheeran uspeva vdahniti bolj sofisticiran zvočni aranžma, dokazujoč, da je na prvem mestu izjemno vešč v sestavljanju kolažev glasbenega ozadja. Navsezadnje je večina zvokovnih vložkov, ki jih poslušalec sliši, izšla iz njegovega vsesplošnega obvladovanja akustične kitare, ki jo Ed pretkano dopolnjuje z uporabo številnih analognih in elektronskih efektov. Prav slednje je njegov največji adut, ki tudi tako banalni ljubezenski liriki omogoča enkratnost in izvirnost znotraj novodobne pop konkurenčnosti. In četudi se zadnji album ÷ sliši piflarsko dovršen, kar je ena od najpogostejših kritik Sheeranovega dela, ni treba pozabiti, da je bilo tudi vsako njegovo predhodno glasbeno delo, s simpatijami ali brez njih, ocenjevano prav tako z atributom piflarske dovršenosti. To pa tudi vse pove o kritikah in pohvalah na njegov račun.
