Koncern PSA je hladnokrvno odkupil neke vrste nemški ponos, in to za okroglih 2,2 milijarde evrov. Pri General Motorsu, kjer so do zdaj krojili politiko Opla – v njegovo korist so na primer v Evropi ukinili znamko Chevrolet, ker je očitno delala predobro in ponujala preveč konkurenčne avtomobile – so se naveličali Opla oziroma Vauxhalla, kot se imenuje njihova podružnica v Veliki Britaniji, in na mizo vrgli 1,3 milijarde evrov za obe znamki ter 900 milijonov za finančno družbo GM Financal.
V Nemčiji so se seveda takoj ustrašili, kako jim bodo Francozi krojili tudi zaposlitveno politiko, a glede na to, da Opel na trgu ponuja sodobne in tehnologij polne avtomobile najrazličnejših segmentov, po neki logiki strahu ne bi smelo biti, po drugi pa… Nikoli se ne ve.
General Motors si od tega posla obeta predvsem eno: znebiti se verige okoli vratu, saj Opel in Vauxhall za njih pomenita enega strateško najmanj pomembnih delov poslovanja, in si s tem reševati lastno kožo. PSA na drugi strani pa se bo, posel naj bi uradno izpeljali do konca leta, povzpel na drugo mesto med največjimi evropskimi proizvajalci avtomobilov. Pa čeprav jim že trenutno ne gre slabo: lani so prodali 3,15 milijona avtomobilov, kar je 5,6 odstotka več kot v letu prej.
Obljubljajo, da bodo spoštovali obveze, ki so jih glede delavcev dali krovnemu General Motorsu ob sklenitvi posla. Vse lepo in prav, če se jih bodo tudi držali, kajti to je lahko čez leto ali dve povsem druga tema. Od 38.000 zaposlenih, kolikor jih ima Opel trenutno v sedmih evropskih državah, jih ima namreč 19.000 nemških v rokah dogovor o zaščiti svojih delovnih mest. A to je le kos papirja, Slovenci presneto dobro vemo, koliko je vreden.
Kako bi torej lahko vi in jaz občutili tako združevanje? Verjetno velikih razlik ne boste opazili, opli bodo še vedno opli, le prenos tehnologij, ki so po večini skrite očem, bo lahko bolj intenziven in stroškovno ugodnejši. Že ob sami sklenitvi posla so govorili o treh novih skupnih projektih. A tega je že tudi dandanes toliko, da je verjetno bolje, da vsega kupci in vozniki niti ne vemo. Kajti veliko stvari, ki jih razglašajo za »nemške« ali »francoske«, prihaja z istih tekočih trakov nekega tretjega dobavitelja. Pomembno je, da se ljudje še vedno vozimo in pri tem celo uživamo, kajti vse tri vpletene znamke se spoznajo na svoj posel. To pa za končnega kupca šteje največ. Pri celotni zgodbi pa si lahko potihem želimo le, da bi se to zniževanje stroškov v prihodnje poznalo tudi pri ceni avtomobila. To pa so verjetno spet le naše sanje, kot smo lahko spoznali že neštetokrat.
