Prava resnica o plačah: kdo zavaja?

»Zadevo smo preverili na statističnem uradu (Surs) in ugotovili, da ima Damijan prav. Namesto za 43 odstotkov, kot trdijo pri GZS, so se stroški dela na zaposlenega od leta 2009 do 2015 povišali za 7,9 odstotka, medtem ko se je produktivnost (BDP na zaposlenega) med letoma 2009 in 2016 povečala za 12 odstotkov.« To je zapis, ki smo ga 4. marca prebrali v Dnevniku.

GZS ne zavaja. Dejstva govorijo zase. Na javni tribuni smo jih predstavili. Vsi bralci se lahko o podatkih sami prepričajo, saj so objavljeni na www.gzs.si/placni_izzivi. Vsi predstavniki medijev so na omenjeni javni tribuni prejeli to gradivo.

Avtor je podatek Sursa o spremembi stroškov dela v industriji (43 odstotkov v desetletnem obdobju) primerjal z drugimi podatki Sursa, ki pa niso neposredno primerljivi. Samovoljno je kot začetno obdobje izbral leto 2009, kot končno pa enkrat leto 2015, drugič pa 2016. Kljub temu da so v času, ko je pisal članek, na voljo podatki do leta 2016 za obe vrsti podatkov. Če bi upoštevali avtorjeve kazalnike (gibanje BDP na zaposlenega in stroškov dela na zaposlenega), vendar za celotni poslovni cikel (2007–2016), so prvi v tem obdobju porasli za 15,1 odstotka, drugi pa za 16,7. To pomeni, da so tudi v tem primeru stroški dela naraščali hitreje od produktivnosti na zaposlenega.

Zakaj leti 2008 in 2009 nista primerni kot izhodiščni leti? Leta 2008 je nastala Virantova plačna reforma, ki se je odrazila v visokem dvigu plač v javnem sektorju. Po drugi strani je industrijska proizvodnja v Sloveniji leta 2009 upadla za 18 odstotkov. Zato je leto 2009 najprikladnejše za zavajanje slovenske javnosti. To je zelo podobno trditvam, da smo zaradi gospodarske rasti daleč iz krize, čeprav podatki jasno kažejo, da realno še nismo dosegli predkrizne ravni BDP leta 2007.