Rasti in izpolnitve ne bomo našli v preteklosti, zgodijo se v sedanjosti in prihodnosti. Zato ni nič spodbudnega v tem, da se fiksiramo na preteklost in se oklepamo lastnih pomanjkljivosti s tem, da denimo krivimo starše za vse, kar je šlo v našem življenju narobe. »Vaša preteklost je taka, kot je, in je ne morete več spremeniti, prav tako ne morete spremeniti svojih staršev. Lahko pa spremenite pogled na preteklost in starše. Ali vidite predvsem tisto, kar ni potekalo dobro, ali vidite tudi stvari, ki so potekale boljše ali dobro, morda zares dobro? Podajmo se na iskanje svetlih poti naših primanjkljajev in se vprašajmo, katere vire iz svoje pomanjkljive preteklosti lahko morda celo uporabimo,« sugerira avtorica.
Če se lahko poslovimo od hrepenenj in pričakovanj, ki se nanašajo na našo preteklost, ter jih usmerimo na kontekst sedanjosti, se na konstruktivni način lahko začne sprememba. »Številni ljudje vse življenje čakajo, da bodo prejeli ljubezen in priznanje svojih staršev. Ob tem pa ne opazijo, koliko ljubezni in priznanja prejemajo iz svojega neposrednega okolja. Zanje je tisto, česar ne dobijo, veliko pomembneje kot tisto, kar prejmejo,« ugotavlja avtorica. Razlika je v našem načinu videnja. Naš način gledanja, razlage, ocenjevanja ima posledice tako v sedanjosti kot prihodnosti. Upate lahko na boljšo prihodnost, a ste za to odgovorni sami. Vi ste režiser svoje prihodnosti.
In še avtoričin nasvet: starševske vloge, vzgoja, norme in pravila so se v zadnjih treh generacijah zelo spremenili in tisto, kar je nekdaj veljalo za pravilno, je danes povsem nesprejemljivo. Zato ne pretiravajmo z očitki na račun staršev. Večina današnjih staršev s svojimi otroki ne želi ravnati tako, kot so z njimi ravnali njihovi starši, a šele čas bo pokazal, ali bodo naši otroci o naši vzgoji razmišljali manj kritično, kot mi razmišljamo o vzgoji svojih staršev.