Evropska politika se je osredotočila na poskuse, da se ljudem poskuša preprečiti prihod v Evropsko unijo. Postavljajo se pregrade, ljudi se vrača. V Amnesty International smo zaskrbljeni, ker je takšen pristop vodil do številnih kršitev človekovih pravic. Leto dni po dogovoru med EU in Turčijo je na tisoče ljudi obtičalo na grških otokih, kjer živijo v groznih razmerah. To velja tudi za ljudi, ki so obtičali v tranzitu na zahodnobalkanski poti. Madžarska je sedaj sprejela zakonodajo o množičnih pridržanjih prosilcev za azil, ki jih nameravajo nastaniti v kontejnerjih, kar je popolnoma nesprejemljivo.
Slika obstoječih politik je zelo skrb zbujajoča. Evropska unija ne premore strateške dolgoročnejše vizije migracijske politike, po kateri bi omogočala varne in zakonite načine prihoda ljudi v Evropo in preseljevanja beguncev. Manjka tudi ustrezna politika vračanja ljudi v skladu s človekovimi pravicami.
Zakaj je Evropska unija prišla do točke, ko skorajda ni zakonitih načinov prihoda migrantov v Evropo, druge države, denimo Madžarska, pa sprejemajo nacionalne odločitve na področju varnosti in glede izgona zavrnjenih prosilcev za azil? Kje je evropski politiki v zadnjem letu spodletelo?Na žalost je prišlo do vzpona ksenofobne politike, po kateri se demonizira druge. Vzpostavlja se tudi politika strahu, sprejemajo se slabe odločitve. Primanjkuje ustreznega političnega vodstva. Nekateri ljudje se bojijo migrantov. Potrebujemo voditelje, ki se bodo jasno izrekli, da večina ljudi beži pred najgrozovitejšim možnim trpljenjem, ki si ga lahko predstavljamo. Bežijo pred vojnami in konflikti. Zato imajo pravico do zaščite.
Zakaj evropskim voditeljem ne uspe sprejemati ustreznih odločitev in jih tudi razložiti svojim državljanom?Težave imajo zaradi vzpostavljenega občutka strahu. Obstajajo pa tudi ekstremni politiki in ponekod so pred vrati volitve. Tako se zatekajo k obrazložitvi, da so prisiljeni sprejemati takšno politiko, saj bodo v nasprotnem primeru politiki s skrajnimi pogledi prišli na oblast. Toda kaj pridobimo s tem, če sedanji oblastniki že sedaj preprosto sprejemajo njihovo politiko? Obstaja torej napačno usmerjen občutek strahu, ki vpliva na politični proces. V Evropi ne smemo pozabiti naukov preteklosti. Če prihaja do diskriminacije manjšin ali pa imate razmere, v katerih človekovo dostojanstvo in pravice niso zaščiteni, bo to vodilo do še več nestabilnosti. Dolgoročno to pomeni, da bodo politiki še bolj spodkopali svojo volilno bazo.
Pred letom dni je več evropskih politikov, tudi komisar za migracije Dimitris Avramopulos, poudarjalo, da Evropa ne bo sledila migracijskemu modelu Avstralije. Se je zdaj zaradi migracijske politike, ki jo sprejemajo EU in države članice, avstralski model v Evropi dejansko začel pojavljati?Vse težje bo kdor koli lahko zanikal, da se v evropski migracijski politiki dejansko uveljavlja avstralski model. Njegov temeljni element je uporaba človeškega trpljenja za odvračanje ljudi, da ne bi več prihajali. Evropske politike pozivamo, naj ljudi iz groznih življenjskih razmer na grških otokih čim prej preselijo drugam. Takrat slišimo njihov odgovor, da so prav te življenjske razmere sredstvo odvračanja prihoda drugih migrantov. Prav to pa je osnovni element avstralskega modela.
Oblikuje se politika, s katero želi EU z vsemi sredstvi in ne glede na vse človeško trpljenje preprečiti, da bi na evropska tla prispel kdor koli. EU je pripravljena sprejeti dogovore o zajezitvi migracij z državami, v katerih je kršeno spoštovanje človekovih pravic, imajo nedelujoče azilne sisteme, njihovi varnostni organi pa so vpleteni v grozovite zločine. Sedaj želi EU odgovornost za reševanje migrantov v Sredozemskem morju prenesti na libijsko obalno stražo. V libijskih centrih za pridržanje, kamor pripeljejo vse migrante in begunce, se dogajajo mučenje, posilstva, ljudje umirajo.
