Singapur in Hongkong, ki ju loči kar 2600 kilometrov morja, sta zelo dobro izkoristila globalizacijo, se pravi vse večjo liberalizacijo in krepitev svetovne trgovine. Leta 2005 je Singapur po številu pretovorjenih zabojnikov prehitel Hongkong in postal največje pristanišče na svetu. (Leta 2010 se je na prvo mesto prebil Šanghaj.)
Deloma lahko njun vzpon pripišemo temu, da med seboj ves čas tekmujeta in se primerjata. Skoraj ne mine teden, da ne bi kakšna raziskava ali anketa spodbudila rivalstva med mestoma. V angleščini na primer je boljši Singapur, borzo ima močnejšo Hongkong, po izobrazbi in znanju svojih prebivalcev pa sta obe mesti nekako na isti ravni, in sicer med najboljšimi na svetu. Vsak ukrep v enem mestu preučujejo v drugem. Pogosto drug drugega posnemata. Tako je na primer konec februarja veliko zvišanje cen vode v Singapurju v Hongkongu sprožilo javno razpravo o tem, ali ne bi bilo treba takega ukrepa sprejeti tudi pri njih.
Morda pa je tekma med njima že odločena, saj se vse več visokoizobraženih prebivalcev 8-milijonskega Hongkonga seli v 6-milijonski Singapur, kjer so stanovanja cenejša, vse je čistejše, tudi zrak, Kitajska, ki se vse bolj vmešava v Hongkong, pa je daleč.
Dediča Britancev
Obe ozemlji sta v prvi polovici 19. stoletja zaradi svoje strateške lege postali del britanskega imperija, na obeh je velika večina prebivalcev Kitajcev. Singapur je postal neodvisen leta 1965, Hongkong pa je bil britanska kolonija do leta 1997, ko je postal del Kitajske, a po načelu »ena država, dva sistema« ohranil veliko samostojnosti.
Njun sedanji vzpon temelji tudi na britanskih vodnih rezervoarjih, vodovodih, cestah, železnici, šolah, sodiščih, bolnišnicah… Od kolonizatorjev sta podedovala tudi dobro pravno državo, kar Singapur in Hongkong loči od velike večine azijskih držav. Prav na tej vladavini zakonov temelji izjemen razvoj njunega bančništva. Tako so danes v Hongkongu najpomembnejše banke za velika kitajska podjetja. Singapur pa ima banke bolj za jugovzhodne azijske države in Avstralijo. V resnici sta danes obe ozemlji v veliki meri davčni oazi.
V čem se razlikujeta?
Velika razlika med mestoma je, da je Hongkong, ki ga je čikaška šola Miltona Friedmana dolgo imela za vzor, veliko bolj neoliberalen. Svoj uspešen razvoj naj bi dolgoval predvsem prostemu mehanizmu trga in kapitalističnemu gospodarstvu. Po nekaterih ocenah ima Hongkong najbolj neoliberalno gospodarstvo na svetu, kjer za podjetništvo tako rekoč ni ovir. Med drugim skoraj ni carin in davkov.
V Singapurju pa je povsod zelo prisotna država in njen intervencionizem, med drugim na univerzah, ki zato niso avtonomne, a tudi v tem, da je 85 odstotkov stanovanj socialnih, da jih torej subvencionira država, kar lahko imamo za socialističen ukrep. Obenem pa singapurska država v marsičem nadzira svoje prebivalce, tako jim na primer prepoveduje žvečilne gumije, v 70. letih pa je omejevala rojstva (zato je danes 40 odstotkov prebivalcev priseljencev).
Predvsem je Singapur zaznamovala vladavina Lee Kuan Yewa, premierja v letih 1959–1990, vse do smrti leta 2015 pa sivo eminenco. V družbi, ki jo je ustvaril ob opiranju na neokonfucionizem, je vse preračunano, analizirano, predvideno, nadzorovano, načrtovano, racionalno. Tako v mestu vlada red, ni smeti (kazen za odvržen papirček ali žvečilni gumi je 1350 evrov), je varno (mamila so pregnali s smrtnimi kaznimi za prekupčevalce) in vse brezhibno (kraja kolesa sproži veliko policijsko akcijo). Singapur naj bi bil danes najbolj organizirano mesto na svetu.
Prepad med bogatimi in revnimi
Skratka, v Singapurju ima zasluge za hiter razvoj vlada, v Hongkongu svobodno gospodarstvo. Kljub tem velikim razlikam sta dva sistema vodila do podobnih rezultatov, tudi v negativnem smislu. V obeh mestih so namreč razlike med bogatimi in revnimi ene največjih na svetu. Tako je v Hongkongu mogoče ferrarije videti ob vozičkih iz recikliranega kartona. In ne nazadnje, v obeh mestih nekaj izjemno bogatih družin nadzira večji del gospodarstva.
