Plastika ali plastična masa. Vrsta sintetičnih in polisintetičnih snovi, ki jih pridobivamo s polimerizacijo organskih ogljikovih spojin. Delci, ki nam lajšajo življenje, nam pomagajo in nas uvrstijo na ustrezno stopničko hierarhije družbe, razreda, skupnosti, človeka.
Plastični telefoni, ki naša življenja delajo plastična in v plasti iluzije ovijajo naš um. Plasti hitenja, ki nas obvarujejo pred resnico, da smo sami. Ličila, ki ustvarjajo umeten obraz in iz naših podob delajo maske, ki naj bi prikrivale nepopolnosti, ki naj bi jih opazila le plastična družba s plastičnimi, pokvarljivimi možgani.
Plastična vrečka, ki nam lahko konča življenje, ko ujame naše zadnje izdihljaje, ki se s čistostjo solz pomešajo v roso, ko želimo pobegniti iz tega umetnega plastičnega sveta, ker sami to nismo.
Plastični ljudje. Vedno nasmejani, popolnih velikosti in oblik. Ukalupljeni, uniformirani. Zaželeni, uspešni, osupljivi, a vsi enaki.
Plastenka vode, ki je bila danes po uri športne vzgoje moja največja želja. Plastična vrečka, ki je gospe, katere lice je polno gub – ran modrosti, vsaj malo olajšala pot iz trgovine. Plastična igrača, ki je zaiskrila oči prikupnega, nevednega malčka, ki je svoje ročice stegoval za plastično škatlo, okrašeno z dinozavri in avtomobilčki. Še po novem dišeča in skoraj da ne topla telefon in njegova srajčica, s katerima se je nič kaj sramežljivo ponašala sošolka, a kdo bi ji zameril, saj ta plastični malik tega, prejšnjega in verjetno tudi naslednjega trenutka občudujejo milijoni…
A tudi plastenke, ki jih ob cestah perejo solze neba, vrečke, ki hinavsko in počasi, a boleče kradejo življenja živalim. In tudi ljudem… Igrača, ki jo, namesto da bi se z njo igrali v nemogočih razmerah, a vedoč, da morajo nahraniti svojo družino, izdelujejo otroci. Škatle, da, tiste ljubke, prijazne in uporabne – s cvetlicami, dinozavri in avtomobilčki, na katere kmalu pozabimo in jim z loputo pokrova smetnjaka, v katerega jih spustimo, kupimo vozovnico v svet, ki nas ne zanima in ga ne poznamo. A boli in muči mnoge.
Tiste, ki trpijo, ker se njihov vsakdan začne s prebiranjem ravno teh plastenk, vrečk in škatel. Ker v dopoldansko sonce skrivaj vzdihujejo vprašanje, kdo in kaj so ti ljudje, da zavržejo stvari, ki so skoraj nove in vse prej kot neuporabne. Ki se spogledujejo z večerno sestrico jutranje zarje in se sprašujejo, v kakšnem bogastvu živijo ti, ki vsega tega ne potrebujejo več in si spočijejo ob zvokih mesečine, na vrečki, ki so jo danes našli in jim služi kot blazina, ki jo prosijo, da bodo jutri našli kaj uporabnega, kar bi lahko prodali ali s čimer bi razveselili svoje najmlajše. Da, tiste ljubke in nedolžne malčke – bratce, sestrice ali pa sinove in hčerke, ki kljub majhnim nožicam že dolgo, bolj ali manj neuspešno brskajo po gorah neuporabnega, za njih bogastva. Sprašujejo se, ali so tudi sami to, kar počnejo, ali so le neskončni kupi smeti, danes neuporabni, v nasprotju s plastiko nikoli zaželeni, ljubljeni, pogrešani. Pač. Pač?
Če se tako kmalu naveličamo serijsko izdelanih plastenk, telefonov, škatel, oblek, zakaj potem ne vidimo svoje s kalupom kapitalizma oblikovane miselnosti. Zakaj tiste, ki si upajo izstopati, razmišljati, živeti drugače – ne narobe, le drugače – kmalu potisnemo na rob družbe? Zakaj si tako želimo popolnosti, predpisanih oblik, velikosti, barve, ki nam jo ponuja plastika, ki pravzaprav uničuje, ločuje, rani – mnoge. Tako kot mnoge osreči, a le za kratek čas. In ali temu občutku ponosa, ko si lastimo najnovejše, najlepše, najmodernejše, sploh lahko rečemo sreča?
Beseda, ki je zlorabljena – plastika. Pravzaprav pomeni umetnost, unikatnost, edinstvenost. Popolnost nepopolnosti. Torej, popolno nasprotje tega, kakor jo interpretiramo danes, ko stremimo h kalupom naših junakov, ki so to le zaradi svoje, ta trenutek svetu, družbi, denarju ustrezne podobe.
In tako skoraj enaki, identični stopamo po svetu, svojo iskrenost, srčnost – umetnost svojega duha pa globoko skrivamo v sebi. A najlažje je biti tak kot drugi, kakor nam dirigirajo nenapisana, a žal zelo pomembna pravila. Mnogi se bojijo zavrnitve, samote, prevlade ali pa sebe in kot ovca ovci prisluhnejo svojemu črednemu nagonu. Drugi, pogumnejši pa se mu vztrajno upirajo. Manj jih je, zato so dragocenejši, a mnogokrat ranjeni, nesrečni, a zvesti sami sebi – brez maske, vedno samo svoji in to je tisto, kar šteje.
Seveda lahko sledimo stroju družbe, ki nas oblikuje, plavamo s tokom, se kot bogu klanjamo kalupom, jih s ponosom nosimo in ne razumemo tistih, ki so dovolj drzni, da pokažejo svoj pravi, najkrhkejši jaz. A tako tvegamo, da bomo, ko nas ne bo več in bo na nebu svetila naša zvezda, kot plastenka ob robu ceste vrženi v brezno pozabe. Ali pa včasih skrivaj jokamo na svoji blazini, ker smo odrinjeni na stran, mnogokrat osovraženi in ranjeni, ker upamo v svet zreti brez rožnatih očal. Tako pokažemo, da se zavedamo pravega pomena besede plastika – umetnost, unikatnost, raznolikost, barvitost, ljubezen. Da spreminjamo svet le s tem, kar smo. Ker je to dovolj. Brez kalupov in vzorcev, čisto in iskreno, brez plastičnih plasti plastike. Izbira je naša.
