S kakšnimi težavami se srečujejo begunci, ki iščejo stanovanje v Sloveniji, smo preverili sami. Pobrskali smo po malih oglasih in v roke vzeli telefon. Vsi najemodajalci so bili sprva prijazni. Ko so izvedeli, da stanovanja ne iščemo zase, ampak za človeka z mednarodno zaščito, so se začeli vrstiti izgovori. Z izjemo ženske, ki ni imela nobenih pomislekov. Nekateri so se v trenutku spomnili, da imajo še enega resnega kandidata ali da so sobo v bistvu že skoraj oddali. Ženska, ki je recimo objavila oglas za sobo v Črnučah, se je po tem, ko smo ji povedali, da je iskalec sobe tujec, najprej spomnila, da v nadstropju, v katerem bi bival, ni pralnega stroja.
Raje s prazno sobo kot s tujcem
Pa je pralni stroj v katerem drugem nadstropju hiše? »Je, ampak ne vem, ali bi vzel to. Od kod pa je?« Iz Afganistana. »Ne, ne. Lani sem imela enega iz Pakistana. Nobenega reda ni imel.« S Slovenci pa nikoli ni bilo takšnih težav? »So bile.« Aha. Ni potem vseeno, če vzamete Slovenca, Afganistanca, Pakistanca ali koga drugega? »Ne, ne. Ni pralnega stroja. Zdaj imam v hiši študenta, ki nosi oblačila prat domov.« Tudi naš (namišljeni) Afganistanec lahko perilo opere pri prijateljih. »Ne, sploh ne bom več vzela tujca. Raje imam prazno sobo.« Ni to rasistično? »Ne. Sama se lahko odločim, koga bom vzela.« In je odložila.
Podobno je reagiral moški, ki oddaja stanovanja v središču Ljubljane. »Sploh ne pride v poštev. Kar v samski dom naj gre,« je dejal. Sledili so izgovori o domnevni nečistoči človeka, ki ga sploh še ni poznal. Po nekaj minutah pogovora je vendarle privolil, da bi Afganistanca sprejel, vendar le na drugi lokaciji, kjer daje v najem sobe nižje vrednosti, zato je mogoče narediti manj škode. In še to pod pogojem, da bi ga hišnik lahko nadzoroval tako, da bi se vsak dan sprehodil po stanovanju.
S podobnimi izgovori se uslužbenci društva Odnos, ki beguncem pomagajo pri najemanju stanovanja, soočajo vsak dan. »Uspeh je že, če pridemo do ogleda stanovanja, kajti večina nas zavrne že na začetku,« je povedal Franci Jazbec, vodja programov pri društvu Odnos.
Begunci na denar za najemnino čakajo mesec in pol
Če jim uspe priti do ogleda, so na vrsti nove težave, ker mora najemodajalec pristati na pogoje v skladu s predpisi, po katerih država beguncem subvencionira najemnino. Stroški, navedeni v pogodbi, morajo biti fiksni, država varščine ne izplačuje, najpomembneje pa je, da za prvi mesec begunec (če nima svojih sredstev) najemnino lahko poravna le z zamudo. Prvo nakazilo namreč dobi po tem, ko ministrstvo na podlagi najemne pogodbe izda odločbo, kar traja več kot mesec dni, iz pogovora z begunci tudi mesec in pol.
Višina subvencije znaša okoli 290 evrov, kar zadošča za najem sobe v Ljubljani, medtem ko je za ta denar s stroški vred garsonjero nemogoče dobiti. Stanovanje naj bi našli v 14 dneh po tem, ko dobijo azil. V nasprotnem primeru jim določijo enoletno bivanje v integracijski hiši v Mariboru ali Ljubljani. A so sedaj tudi te zmogljivosti dodobra zapolnjene (prostora je za 60 ljudi, trenutno je zasedenih 54 mest), zato vse več ljudi v azilnem domu ostane dlje. Podatki iz prejšnjega tedna kažejo, da v izpostavi azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, še vedno živi 30 ljudi s statusom begunca, ki ga je večina pridobila že januarja. Na ministrstvu za notranje zadeve sicer trdijo, da bi se morali ljudje iz azilnega doma praviloma odseliti z dnevom pravnomočnosti odločbe, a v društvu Odnos pravijo, da je ta rok po odločitvi ministrstva 14 dni, kar nam je povedalo tudi nekaj azilantov.
»V tako kratkem času je zelo težko najti stanovanje. Vedno težje je, kajti vse več ljudi dobi azil, položaj na trgu pa je vse slabši. Štirinajstdnevni rok je nekaj časa deloval, zdaj pa ne več. Izjemno veliko težavo predstavlja tudi varščina, ker denarja zanjo ljudje z azilnim statusom nimajo,« je dejal Franci Jazbec in dodal, da iskanje stanovanja na trgu včasih traja več mesecev. »Sistemsko je treba poskrbeti za več namestitvenih zmogljivosti, če se hočemo iti integracijo na resen, človekoljuben način.«
