Salif Keita se je rodil v tradicionalni malijski družini (leta 1949, v Djolibi, vasi blizu reke Niger). Ker se je rodil kot albin, albini pa so v mandinški kulturi dojeti kot duhovi ljudje in kot taki prinašalci nesreče, ponekod pa jih uporabljajo tudi za žrtvovanja, se je oče svojemu sinu – kljub marabujevi napovedi, da bo albinski otrok med vsemi otroki očetov glas ponesel najdlje – najprej hotel odreči. Na albumu La Différence (Različnost, 2009), posnetem med Bamakom, Bejrutom, Parizom in Los Angelesom, ki je umetniku prinesel največji uspeh v karieri (zanj je leta 2010 na Victories de la musique prejel nagrado za najboljši album), Salif Keita poje o sočutju do albinov: »Sem črn / moja koža je bela / torej sem bel in moja kri je črna … rad imam to, saj nas drugačnost dela lepe.«
Z vpitjem preganjal ptiče
Salif Keita, ki je do danes postal najglasnejši zagovornik strpnosti do albinov in ki je sam dokaz, da tudi albinom lahko uspe, saj so po njegovih besedah »tudi albini ljudje kot vsi drugi«, pogosto rad navaja anekdoto o tem, kako si je izuril glas. Ker mu je bilo zaradi albinizma in občutljivosti na sonce prihranjeno delo na poljih, je, da bi bil vendarle koristen, tekal po poljih in z vpitjem odganjal ptice in druge živali. »Z vpitjem sem zavaroval kmetijo svojega očeta. Kasneje, ko sem se začel resneje ukvarjati z glasbo, sem razumel, da obstajajo različni načini petja: iz glave, iz pljuč, iz trebuha. Tega mi ni dala nobena šola, tega me je naučila zemlja,« je dejal umetnik v enem izmed intervjujev.
Čeprav je albinizem za Salifa Keito pomenil družbeno stigmo, pa to ni bila edina ovira, ki ga je doletela v njegovi karieri. Na začetku šestdesetih, ko se je odpravil v Bamako, da bi opravil izpit za učitelja, kar so bile njegove otroške sanje, so ga zavrnili. Kot razlog so navedli njegov albinizem in slabovidnost. Začel je igrati in prepevati po različnih barih v Bamaku, leta 1967 pa se je pridružil skupini Super Rail Band de Bamako. To je družina sprejela z nelagodjem, saj ukvarjanje z glasbo ne pritiče njegovemu stanu. Biti griot (zgodovinar, pevec hvalnic, glasbeni zabavljač) v mandinški kulturi pomeni pripadati najnižjemu družbenemu razredu, medtem ko je družina Salifa Keite kraljevega porekla in pripada vrhu mandinške aristokracije, ki je vodila znan afriški imperij v 13. stoletju.
Že v samem priimku Keita je torej zaobjeta kompleksna kastna razdelitev pripadnikov mandinške kulture (danes raztezajoče se čez več kot šest afriških držav, od Malija, Gvineje, Gambije, Burkina Fasa do Senegala in Slonokoščene obale). Sloves Malijskega imperija, imenovanega tudi po ljudstvu, ki ga je poseljevalo, Mandingi, se je sicer ohranil prav po zaslugi griotov. Najbolj znana griotska zgodba pripoveduje o Soundjatu Keiti, ustanovitelju Malijskega imperija. Mit o Soundjatu Keiti je inspiracija za veličastno epsko tradicijo, ki jo iz roda v rod prenašajo grioti. Ne glede na kakovost, ki jo premorejo oralni afriški umetniki, pa so ti vedno v službi aristokracije. Salif Keita je, zavedajoč se družbenega tabuja, poskušal svojo umetniško vlogo na svojevrsten način preoblikovati.
Več kot le pevec
»Sem Keita, vendar ne katerikoli Keita. Moj oče je Keita, moja mati je Keita. Sem tiste vrste Keita, ki jih imenujemo Gniame, najčistejši iz rodu Keita,« je pred leti, ko sva se srečala v Burkina Fasu, dejal glasbenik. »Obstajajo pričevanja, da je imel Soundjata Keita, ustanovitelj Malijskega imperija, lastno glasbilo in da je komponiral pesmi. Sem edina oseba, ki lahko nasledi Soundjato Keito,« je pojasnjeval Salif Keita v pogovoru v Burkina Fasu.
Danes politična in gospodarska moč nista več v rokah stare aristokracije, vendar je ta ohranila plemenitost in dostojanstvo, kar je osnovni kredo ustvarjanja Salifa Keite. To med drugim lepo ponazarja tudi anekdota, ki jo je opisal Cherif Keita, avtor biografije – Salif Keita: l’oiseau sur le fromager (2001). Ko so na eno izmed srečanj v Parizu povabili afriške griote, je Salif Keita povabilo zavrnil.
Čeprav se Salifa Keito, posebej na zahodu, pogosto predstavlja kot griota, zgodovinarja, pevca hvalnic in glasbenega zabavljača med Mandingi, je to praktična, vendar netočna oznaka. V afriškem okolju je zaradi kraljevega porekla in presunljivega glasu Salif Keita pogosto imenovan tudi mansa, kraljevi pevec; Cherif Keita se v biografiji navezuje na podobo lovca, saj je bil Salifov oče eden največjih lovcev v regiji. Pesem Sina, ki nosi ime po očetu Salifa Keite, je za umetnika ključna v smislu preigravanja griotske forme. V njej vstopa v dialog z očetom, vodjo vaških lovcev, hkrati pa nagovarja družbeno skupnost oziroma mandinško identiteto, ki v Salifovih pesmih prihaja na plan v obliki metaforičnega jezika (večinoma prepeva v jeziku bambara, vendar jezike rad prepleta).
Občutljiva točka v karieri
S tem ko si je Salif Keita vzel za model podobo lovca (v jeziku bambara dosso), je v kraljevih očeh legitimiral svoje početje. Cherif Keita meni, da je Salif Keita s podobo lovca umetnika z odhodom v Pariz na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja izumil novo obliko herojstva. Pogum se ne kaže v obliki odhoda na lov, temveč v tem, da glas lastnega ljudstva poneseš daleč naokoli. Ko Salif Keita v pesmi Cono (Ptič) poje: »Krik katerega ptiča je to? Ptiča, ki je na drugi strani reke…,« vemo, da poje o sebi oziroma iz srca; in ravno to – petje po navdihu – je ključna razlikovalna lastnost Salifa Keite. Namesto griotskih hvalnic politikom in poslovnežem, kar pomeni politični oportunizem in glasbeni formalizem, ki mu je bil izpostavljen na začetku kariere, ko je igral s skupinama Super Rail Band de Bamako (1967) in Les Ambassadeur (1973), je pozneje izbral svojstven umetniški izraz.
V karieri Salifa Keite vseeno obstaja občutljiva točka. Gre za hommage nekdanjemu gvinejskemu predsedniku Sekouju Touréju. Pesem Mandjou (1978) poleg liričnosti vsebuje politično sporočilo: »Mandjou, ne joči, saj ni nikogar kot ti in nihče ni storil tega, kar si storil ti za svoje ljudstvo.« Salif Keita je bil za pesem ovenčan z nacionalno lovoriko, gvinejskemu diktatorju pa je priklicala solze v oči. Salif Keita je na očitke kritikov odgovoril, da čuti do Sekouja Touréja dolžnost. Med zahodnoafriškimi glasbeniki kroži anekdota o tem, kako so Salifu Keiti selektorji v šestdesetih letih onemogočili turnejo po vzhodni Evropi z besedami, »da Evropejci že ne bodo poslušali albina«. Glasbenika so tovrstne zavrnitve prizadele in Sekou Touré je bil edini med politiki, ki je glasbenika sprejel. Salif Keita se je tako čutil dolžnega, da se mu pokloni.
Ko so Salifa Keito spraševali, katera izmed njegovih pesmi mu je najljubša, je odgovoril, da je to tako, kot bi moral izbirati med svojimi otroki. Vseeno je nato izbral pesem Mandjou, ki je v devetdesetih doživela remiks; če je bila prva verzija griotska in v slogu rumbe, njena predelava, ki jo je Salif Keita odpel oblečen v oblačilo dosso, zveni kot lovska pesem. Umetnik, ki je zdaj že našel svoj umetniški izraz, je pel o veličini drugega lovca (tudi priimek Touré je kraljevi), še pomembnejše pa je to, da s tem remiksom pokazal na lastnost, v kateri se razlikuje od griotov. Ko Salif Keita poje hvalnico nekomu, poje za večno čast te osebe (na podoben način je pel tudi za Nelsona Mandelo ob njegovi sedemdeseti obletnici ali ob smrti malijskega podjetnika Sada Dialla v pesmi Tommorrow), medtem ko v mandinški kulturi grioti mislijo le na trenutno slavo in zaslužek.
Velja za neprilagojenega
Na neki točki je Salif Keita moral oditi iz Afrike, da bi v umetniškem smislu razvil distanco do lastnega kontinenta, čeprav je v dveh desetletjih izseljenstva ohranjal stik z domom in v pesmih opeval Afriko kot kontinent obilja, kjer se dobro je, pleše itd. Umetnikov odhod v Francijo je pomenil, da je Salif Keita začel ustvarjati za univerzalno publiko, predvsem pa je, po besedah še enega glasbenega velikana, Ali Farke Touréja, odprl vrata drugim afriškim glasbenikom. Na albumu Soro (Uspeh, 1987), ki ga je posnel v Parizu in s katerim je zaslovel, združuje osebni lirizem, mandinško harmonijo in zahodnjaški slog glasbe (znan je tudi po tem, da na svojih albumih rad gosti druge glasbenike; med njimi so bili do zdaj Carlos Santana, Cesaria Evora, Joe Zawinul idr.), kar mu nekateri tudi zamerijo.
Salif Keita, ki se je v Mali vrnil na prelomu stoletja, je vedno veljal, tako doma kot v tujini, za neprilagojenega. Čeprav je tih, umetnik v ključnem trenutku zna izstreliti kritično puščico. V osemdesetih, ko je zaprosil za vizo, je uradniku za okencem postavil tole vprašanje: »Bil sem rojen Francoz, preden sem postal Malijec. Šele ko se je moja dežela v šestdesetih letih osamosvojila, sem postal Malijec.« Tako je navrgel v pogovoru v Burkina Fasu. »Zakaj se nas potem tako otepate?«
Za Salifa Keito, ki zase pravi, da bi znorel, če se ne bi ukvarjal z glasbo, je mogoče reči, da je afriško popularno glasbo dvignil na povsem novo raven. V svoji verziji glasbe ohranja izjemno kompleksnost; vanjo se vpisujejo najrazličnejši kodi, od političnega komentarja do ljubezenskega napeva.
