Ljudje smo v prvi vrsti socialna bitja, vendar smo tudi individualna bitja, saj se načeloma odločamo po svobodni volji. Posameznikova svoboda je neprecenljiva vrednota, hkrati pa si družba, ki je sicer vmes manj humane družbene sisteme zamenjala z bolj humanimi, ne želi (preveč) razmišljujočih posameznikov. Potreba tistih, ki vladajo, je nadzor nad njimi, s čimer krepijo lastno moč, oblast. Ampak dejstvo je, da nihče od nas noče biti nadzorovan. Tudi tisti ne, ki nadzira. In ob razcvetu novih tehnologij se zdi, da je nadzor postal celo vseobsegajoč; da zasebnosti praktično ni več in da na to ne moremo vplivati. Pa je res tako?
Industrijski razcvet v prejšnjih dveh stoletjih je vodil v razvoj moderne družbe, vendar kot vsaka zgodba je tudi ta imela (vsaj) dve plati; poleg vsesplošnega napredka je imel za ljudi, za družbo tudi negativne posledice. Socialni psihologi in utemeljitelji psihologije množic Gustave Le Bon, Gabriel Tarde in Scipio Sighele so govorili o izbrisu posameznika v kolektivu, izgubi osebne odgovornosti, nagonskem vedenju, dovzetnosti za »množične sugestije«, pripravljenosti pokoriti se vodji – kar je mogoče doseči prek moči, vpliva in nadzora, torej z manipulacijo, ki posledično vpliva na posameznikovo doživljanje identitete in ima tudi širše socialnopsihološke razsežnosti.
O teh problemih je razmišljal tudi psiholog Sigmund Freud, vendar so njegovo psihoanalitično metodo zlorabili za to, da so v času »množične demokracije« nadzorovali »nevarne ljudske množice«. Triumf »jaza« v 20. stoletju je bil podstat demokracije in vsaj na videz je moč odločanja, tudi glede zasebnosti, prešla na posameznika. Ta – na neki način – iluzija je prisotna med ljudmi še danes.
Moderno nadomestilo za zaupna razmerja
Izr. prof. dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ugotavlja, da se je v primerjavi s predmoderno družbo v moderni družbi nadzor spremenil: predmoderni posameznik je bil »pogreznjen« v lokalno skupnost, o individualizmu še ni sledu, kot tudi ne o zasebnosti v današnjem pomenu besede. Z vznikom moderne družbe, ki jo nemški sociolog Georg Simmel imenuje »družba tujcev«, pa odsotnost močnih vezi med posameznikom in skupnostjo nadomesti nadzorovanje. Nadzor postane nadomestek za različne oblike zaupnih razmerij.
Po besedah dr. Završnika smo bili pri prehodu iz modernih v postmoderne oblike nadzora priča novi transformaciji nadzora. In pri tem nadzoru so temeljne štiri lastnosti. Ena je tehnološka dovršenost, denimo ko »pametni« telefoni zbirajo podatke o naši lokaciji, o klicih, torej o tem, kje se gibljemo in s kom se družimo. Naslednja značilnost je usmerjenost na telo, pri čemer tehnologije »nosljivega računalništva« štejejo naše korake, zbirajo podatke o porabi kalorij, srčnem utripu in nasploh delovanju našega telesa; te podatke morda naprava pošilja proizvajalcu naprave in ta naprej farmacevtskemu podjetju. Za sodobne oblike nadzora je značilna tudi vsakodnevnost, saj se nadzor izvaja kot del vsakodnevnih posameznikovih rutin in je vpet v »infrastrukturo« dela, bivanja in potrošnje, čemur se dejansko ni mogoče izogniti brez velike cene, ki bi jo za to plačali. Četrta značilnost pa je univerzalnost: nadzor je brez razlikovanja usmerjen na osumljence kaznivih dejanj, »nedolžne« in tudi tiste vmes, ki so samo označeni z neko stopnjo tveganja.
»Nadzor nastane povsod, kjer se pojavita dva človeka. Ni samo 'slab' ali le 'dober', saj je konkretna oblika nadzora na premici med skrbjo in kontrolo: otroke nadziramo, ker nas zanje skrbi, dementne paciente nadziramo z nosljivo nadzorno zapestnico, ker želimo zanje poskrbeti, ko smo v službi. Stvari niso enoznačne, treba je pogledati v 'drobovje' konkretne nadzorne prakse, interese in motive,« poudarja Aleš Završnik. Za primer navaja oblike nadzora na cestah, ki so se izkazale za zelo smiselne in potrebne: če vozimo prehitro in naprave za merjenje hitrosti to zabeležijo, se nam to takoj pozna pri mesečni plači. »Hitrost in zanesljivost kaznovanja pri taki obliki nadzora deluje bolj učinkovito kot sama višina kazni,« meni.
Preziranje, poniževanje, manipuliranje, nasilnost
V splošnem pa, ugotavlja psihologinja in psihoterapevtka doc. dr. Nevenka Podgornik s fakultete za uporabne družbene študije, nadzorovanje vendarle pomeni nekaj negativnega: pomeni kaznovanje, omejevanje, ignoriranje, preziranje, nasilnost, posesivnost, poniževanje, manipuliranje, spodbujanje občutkov krivde… tistega, ki nadzira, v razmerju do tistega, ki je nadzorovan. Zanimivo se je zato vprašati, kakšen je pravzaprav profil tistega, ki nadzira, in zakaj čuti potrebo po nadzoru.
Dr. Podgornikova meni, da prisilo ljudje uporabljajo zaradi težnje, da bi spremenili vedenje drugega in da bi ga čim bolj približali želenemu, torej tistemu, ki je po njihovi presoji primerno. »To je v bistvu dediščina behavioralne psihologije, ki vedenje opredeljuje vzročno-posledično, in dokler verjamemo, da je vedenje reakcija na dražljaje, uporabljamo ta razdiralna vedenja, ki so škodljiva za posameznika in medsebojne odnose.«
Zanimivo vprašanje je tudi, kako je nadzorovan tisti, ki nadzoruje. »Če je panoptičen nadzor usmerjen od 'zgoraj navzdol', kjer manjšina nadzoruje večino, nedvomno obstaja tudi povraten 'pogled' kot oblika sinoptičnega nadzora, torej nadzor 'od spodaj navzgor'. Vprašanje pa je, koliko moči ima posameznik, da se upre 'navzgor', in koliko je ta nadzor učinkovit,« razmišlja Aleš Završnik. Zdi se, da posameznik na nadzor, pa naj bo starševski ali delodajalčev, ne more veliko vplivati.
Vendar pa je po mnenju dr. Završnika omnipotenten oziroma vseobsegajoč nadzor utopija. Nadzor izvajajo ljudje, zato vedno obstaja možnost napak, upora. Analiza velikega podatkovja v ameriškem pravosodju (big data) je pokazala, da so policijski napovedni programi rasno pristranski, da je policija čezmerno navzoča na ulicah v temnopoltih skupnostih in da se ravno zato tam odkrije več kaznivih dejanj. Nekateri predeli so torej bolj nadzirani kot drugi. S tega vidika so zanimive tudi etnografske študije video nadzora, ki so pokazale, da nadzorniki v bistvu gledajo vse kaj drugega kot tisto, kar naj bi spremljali.
Ne smemo pa zaspati ob dejstvu, da nadzor ni vseobsegajoč. Za svojo zasebnost je treba biti na preži. Dr. Završnik celo meni, da se je treba neprestano upirati in spodbujati državljansko zavest o zasebnosti, čeravno je vztrajanje pri že doseženih pravnih standardih varovanja človekovega dostojanstva in zasebnosti kot plavanje proti toku. »Če prenehamo, nas odnese,« poudarja.
Posrkajo nas lahko denimo internetni baloni – iCloud, google drive, dropbox, onedrive, ki nudijo tako imenovane oblačne storitve, informacije o nas pa shranjujejo na nekih oddaljenih strežnikih, nad katerimi pravzaprav nimamo nadzora. Eden najbolj črnih scenarijev pa je nedvomno kraja identitete; nekdo recimo namesto nas prek spletne banke najame kredit ali celo proda našo hišo. V ZDA je kriminal, povezan s krajo osebnih podatkov, zelo donosen, saj je njihov sistem številk socialnega zavarovanja zelo neodporen za manipulacije.
Spletni nadzor
Z varovanjem zasebnosti oziroma osebnih podatkov na internetu se pri nas ukvarja informacijski pooblaščenec. O zlorabi osebnih podatkov, k čemur spada tudi kraja spletne identitete, govori kazenski zakonik v 143. členu. Še vedno pa je posameznik tisti, ki lahko najbolj nadzoruje svojo zasebnost na internetu.
Pri spletnem nadzorovanju lahko že vidimo posamezne oblike odpora uporabnikov kot posameznikov, ki uporabljajo programska orodja in storitve za anonimizacijo uporabe svetovnega spleta. To so VPN, tor, I2P, freenet, tails in podobno. Dr. Završnik meni, da je to reakcija na množično nepravno zbiranje podatkov o uporabnikih; digitalna podjetja agresivno zbirajo podatke za lastne namene, oglašujejo svoje produkte, prodajajo te podatke oblastem oziroma jim omogočajo dostop do teh podatkov, ne da bi uporabniki v to privolili in ne da bi bilo to legitimirano. A ta orodja in storitve danes ne omogočajo le prikrivanja prave identitete uporabnika, temveč jih na »temnem spletu« uporabljajo tudi za kazniva dejanja (otroška pornografija, prostitucija, prodaja orožja, mamil), saj s tem za sabo uspešno brišejo sledi.
Če hočemo torej v informacijski dobi imeti zasebnost, jo je treba javno problematizirati. Tako meni direktor Inštituta Državljan D Domen Savič. »Čeprav se nam zdi, da se nadzor ob uporabi novih tehnologij dogaja avtomatično, zunaj našega dometa in dosega, še vedno za temi politikami nadzora, četudi niso fizične, stojijo konkretni ljudje, organizacije, njihovi interesi. Nadzor je do neke mere resda avtomatiziran, saj omogoča strojno prepoznavanje obrazov, govora, velike količine podatkov, vendar pa so te tehnikalije dejansko zgolj orodje. Nadzor se je pokazal kot le eden od načinov uporabe tehnologije. Samozavedajoči stroji so zaenkrat na srečo še vedno bolj domena hollywoodske produkcije, v resničnem svetu so za vse odgovorni ljudje. Perspektivo, da ničesar ne moremo narediti za svojo varnost na spletu, je treba obrniti; šele takrat se bomo lahko o posledicah in rešitvah zares poglobljeno pogovarjali,« je prepričan Savič.
Tehnologije so prisotne vsepovsod, kar pomeni, da smo lahko nadzorovani, ko gremo po ulici, pa tudi, ko se doma priklopimo na internet. »Uporabniki pozabijo, da večino podatkov o sebi na družbena omrežja pravzaprav vnesejo sami in da omrežja te podatke 'samo' hranijo in jih povezujejo med seboj. Iz tega se potem rodi pavšalna ideja o 'onih', ki vse vedo o nas in nepovabljeni vstopajo v našo zasebnost. Vendar ni tako: sam si kot uporabnik privolil v to! Imaš telefon, ki omogoča nastavitve, in lahko bi poskrbel, da bi v javnosti puščal manj osebnih in drugih podatkov, pa tega nisi storil,« opozarja Savič. Digitalna samoobramba v prvi vrsti temelji na medijski pismenosti, ki jo še vedno pogrešamo v izobraževalnih programih naših šol, nič manj pa na zdravi pameti, v skladu s katero se odločamo, kaj o sebi bomo nalagali na facebook ali kam drugam in česa ne.
Samoumevna zasebnost?
Uporabnikom se morda zdi, da je zasebnost na spletu samoumevna, pa ni tako, še opozarja Savič. Pričakujejo, da je zasebnost nekako vgrajena v nove tehnološke produkte, zato je posebej ne zahtevajo. Ponudnikom izdelkov in internetnih storitev pa se zdi, da zasebnosti ljudje nočejo, ker je pač izrecno ne zahtevajo; recimo ne vprašajo, kako naj nastavijo napravo, da navigacija nikoli ne bo beležila njihovega gibanja. In potem imamo tudi posamezne proizvajalce, ki to nedorečeno situacijo izkoristijo in prodajajo zasebnost kot nekakšno prednost izdelka.
»Ko se v trgovini znajde hladilnik, ki ima vgrajeno kamero, mikrofon in je priklopljen na internet ter je kot tak idealna vohunska naprava, prodajajo pa ga kot neki zelo koristen hišni pripomoček, ki te bo poklical v službo in ti javil, da ti je zmanjkalo jajc – je bitka že napol izgubljena. Produkt je na trgu in za vsako takšno 'neumnost' se najdejo potencialni kupci,« meni Savič. Res pa se tudi čedalje več uporabnikov zaveda pomembnosti informacijske zasebnosti in čedalje pogosteje o njej posebej sprašujejo in jo zahtevajo. K temu so pripomogli tudi škandali, kot je bilo Snowdnovo razkritje ameriškega nadzorovanja telefonskih in spletnih informacij v ZDA in tujini.
V nekaterih primerih pa ljudje sami zahtevajo povečanje nadzora. V tem kontekstu je zanimiv primer nedavnega »facebook umora« pri Krškem, ko je javnost pričakovala, da bodo tako nadzorniki facebooka kot policisti hitreje ukrepali. Prvi so med sicer rednim pregledovanjem podobno spornih vsebin potrebovali 13 ur, da so odstranili posnetek, drugi pa so priložnost izkoristili za to, da so (neupravičeno) zahtevali še več pooblastil za nadzor, pojasnjuje svoj pogled na situacijo Savič. »Pri prenosu umora na omrežju facebook sta se pojavila dva problema – ljudje so z moralno paniko in velikim številom ogledov poskrbeli, da se je stvar širila naprej, množični mediji pa so stvar legimitizirali in prilili dodatno olje na ogenj. Nedvomno je zaradi medijske izpostavljenosti video posnetek videlo več ljudi, kot bi ga, če bi ostal le na facebooku.« Facebook je sicer sam po sebi znan po fenomenu filtrirnega mehurčka, ki se izredno prilagaja temu, kaj puščamo na njem in kako se obnašajo naši prijatelji na facebooku – že samo s tem, ko nekaj gledamo na njihovih straneh, vplivamo na mehurček.
»Ta panoptikon, situacija, ko imamo stražarski stolp, pa ne vemo, ali je v njem stražar, vendar se kljub temu čutimo nadzirane zaradi konstrukcije zgradbe – se mi zdi dejansko še največji problem. Država je tista, ki bi se morala na ravni politik odločiti, ali bo do teh problemov pristopila preventivno ali pa bo začela ljudi medijsko opismenjevati, kako bo reševala dostopnost, nevtralnost ter vprašanje nadzora in zasebnosti na internetu, kako bo nadzorovala spletno ekonomijo, ki se ukvarja z analizami nakupovalnih navad in zbira osebne podatke uporabnikov, s tem pa profilira ljudi. Analiza in razvoj politik morata v korak z razvojem tehnologij; nikoli se tehnologija ne bo limitirala sama od sebe,« še dodaja Savič. To so dileme, s katerimi se ubadajo tudi druge države po svetu.
Nadzor nad posameznikovo svobodo
Ljudje smo na neki način absurdna bitja: težimo k nenadzoru in osebni svobodi, hkrati pa ne moremo prenašati tega, da smo sami. Ali kot pravi psihoterapevt Fromm: popolna osamljenost je neznosna in nezdružljiva z duševnim zdravjem posameznika.
Psihoterapevtka dr. Nevenka Podgornik pojasnjuje: »Psihično potrebo po svobodi razumemo kot možnost izbire, sprejemanja odločitev in ustvarjanja možnosti. Sodobna družba nudi veliko tovrstnih izbir, posamezniki pa smo tisti, ki smo odgovorni za to, kako tešimo to potrebo ter da z izbiro ne škodujemo sebi ali drugim. Vendar ko smo pod nadzorom, ne moremo potešiti psihične potrebe, da bi se počutili dobro. Zato je nadzor vedenje, ki je razdiralno.«
Švedska družba, recimo, je individualizacijo pripeljala do te skrajnosti, da ljudje, sicer »osebno svobodni«, živijo in umirajo sami in osamljeni, ne da bi jih sploh kdo pogrešal. Plačevanje položnic je avtomatizirano, in če ima pokojni na računu prihranke, ga ne pogreša ne banka ne država. Nove tehnologije so voda na mlin individualnosti, in čeprav je recimo internet tudi spletišče številnih družbenih omrežij, ljudi očitno še bolj odtujuje med seboj.
Švedski primer pa govori tudi o tem, da so neke oblike nadzora družbe nad posameznikom vendarle koristne. Številne raziskave kažejo, da so ljudje, ki so vpeti v družino in imajo razvejeno socialno okolje, čeravno to pomeni tudi nadzor in zahteva kompromise, bolj srečni, zdravi in dlje živijo. Nadzor skupnosti se lahko pokaže kot učinkovit tudi v primerih odklonskih vedenj posameznikov, denimo pri alkoholizmu, saj skupnost te odklonskosti na neki način sama regulira. Recimo sosed soseda potreplja po ramenu in mu reče: »Daj se vzdrži pri pitju, da te ne odnese preveč.« Morda je človek za to, da naredi spremembo in da začne bolj zdravo živeti, potreboval ravno ta stavek, to, da mu ga nekdo pove.
Oblika družbenega nadzora pa je tudi stigmatiziranje in posledično izločanje posameznikov iz družbe. Na to opozarja dr. Nevenka Podgornik. Stigmatizirani so denimo stari ljudje, pa duševni bolniki, ki se jih razporeja v institucionalne oblike varstva – da se jih »prevzgoji«, oni pa naj bi si povrnili »nadzor« nad svojim življenjem. »Potiskanje ljudi v izolacijo oziroma izključevanje iz skupnosti dejansko pomeni popoln nadzor!« je prepričana dr. Podgornikova. Opozarja, da je institucionaliziran človek v celoti nadzorovan in si kot tak nikakor ne more povrniti nadzora nad svojim življenjem, saj v tako imenovani totalni ustanovi (po Goffmanu) ne more vzpostaviti zadovoljujočih odnosov, tešiti temeljnih psihičnih potreb in se uspešno aktualizirati. Ne more si torej povrniti duševnega zdravja.
»Nihče se pravzaprav ne počuti dobro – ne tisti, ki je nadzorovan, ne tisti, ki nadzor izvaja,« še dodaja psihoterapevtka Nevenka Podgornik. »Nadzor torej ni zadovoljujoča rešitev. Prav tako je slaba izbira individualnost, saj smo ljudje v osnovi socialna bitja. Učinkovito lahko tešimo potrebe samo v odnosu z drugimi ljudmi.«
