Res je, da roman popisuje neprizanesljivost narave, ko si v neopredeljeni (španski) pokrajini, kruti, vroči in sušni, deček in pastir, tujca, ki se znajdeta v njej, prizadevata preživeti. A še bolj kot to prihaja v ospredje njun boj zoper človeka, še bolj si osrednja, neimenovana protagonista namreč prizadevata ubežati sodnemu slugi in njegovim pajdašem, ki so v primerjavi z naravo mnogo bolj kruti ter nepredvidljivi in mnogo bolj neposredno ogrožajo njuni življenji. Čeprav literarna veda pri Carrascu poudarja pomen človekovega prizadevanja za sožitje z naravo, je slednja, kot sporoča njegov roman, kljub ponekod težkim preživetvenim razmeram ukrojena tako, da človek v njej z malo več kot osnovnimi preživetvenimi strategijami, ki se jih priuči v stiku z njo, preživi.
To pa ne velja nujno za njegov boj s sočlovekom. V tem boju namreč ne gre vselej za v naravi vzniklo preživetveno strategijo, saj so načini človeka, ki streže po življenju sočloveku, brezkončni in mnogo krutejši kot narava. Slednja, ki v romanu postopoma zavzema vlogo subjekta, je ustvarjena po božji volji, kot taka »nespremenljiva« in kljub za človeka v ponekod lepi, ponekod ostri podobi ni zlobna, ne ugonablja ga po lastni želji ali vnaprejšnji odločitvi, ki bi ji botrovala sla po nadvladi in sebičnem zadovoljstvu. Tudi zato je sicer asketska pripoved v bistvu izrazito lirična, in, evocirajoč tudi davno hessejevsko bralsko izkustvo, vsake toliko presune s tankočutnimi opisi narave, ki se upirajo trpkim občutjem protagonista. »Dečkove oči so bile polne solz, a ni začel jokati, pa tudi zasmrkal ni. Le obsedel je ob sključenem starcu in poslušal, kako se nebo drgne ob zemljo. Pradavni šepet, ki veje iz skal. Predstavljal si je vodni mlin sredi bukovja in obzorja, ki so spominjala na žago z manjkajočimi zobmi. Tam se je nebo razlivalo po zemlji in jo prežemalo, v nasprotni smeri pa so vrhovi štrleli daleč v višave. Bivališče bogov.«
Dečkov beg od doma, od pekla, obrise katerega postopoma spoznavamo skozi pripoved, se staplja s peklom, ki ga je deležen na begu. Pod okriljem ostarelega pastirja brez identitete, na begu pred istim sodnim slugo in z modrostjo preživetja v presušeni pokrajini s čredo ovac ter psom. Redkobesedni pastir je tako za časa življenja kot po smrti aluzija na biblično izkušnjo. S slednjo se pripoved, v kateri prav na koncu pade odrešilni dež, da razrahlja pripovedno atmosfero in končno do sitega nahranjenega dečka odreši vročičnih muk, tudi konča. Ker sta narava in bog, drugače od človeka, sposobna »vsaj za hip zrahljati vijake svoje natezalnice«.