Umrl je prvi velemojster, ki so ga dočakali bošnjaški muslimani

Bukićev šahovski razvoj je dobil pospešek šele v njegovih študentskih letih v Beogradu. Priložnosti tedaj ni bilo veliko, a časi so bili šahu naklonjeni in prihodnost vedra. Ko je leta 1964 postal mednarodni mojster, je od lokalnih oblastnikov dobil namig, naj le hrabro stopi na negotovo šahovsko pot. Ocenili so pač, da bo prepoznavnost Banjaluke tako pridobila več kot pa s še enim ekonomistom. Kmalu se je prebil v širši krog najboljših jugoslovanskih šahistov, naslov velemojstra pa se mu je dolgo izmikal. Ker je bil mirnega, blagega, obenem pa trdnega in vedrega značaja, je bil kot naročen za ekipna tekmovanja. In res se je tam najbolj izkazal: v dvoboju s Sovjetsko zvezo je v čudoviti partiji ugnal Mihaila Tala. Partija je bila izbrana za najboljšo leta 1967. Trikrat je nastopil za SFRJ na ekipnih evropskih prvenstvih: leta 1973 je v Bathu pomagal ekipi do srebra, leta 1977 pa v Moskvi do brona. Tam je osvojil tudi zlato medaljo na svoji deski, kar je bilo krona njegove kariere.

Pogosto se mu je pripetil poraz proti slabšemu igralcu, ki je skazil sicer imeniten dosežek. Tudi zaradi tega je na prvenstvih Jugoslavije trikrat zasedel »le« drugo mesto. V prvi polovici 70. let je bil najmočnejši mednarodni mojster v državi in eden najmočnejših na svetu. Leta 1976 je pri 38 letih postal velemojster. Prvi, ki so ga dočakali bošnjaški muslimani.

Enver je bil poročen s slovensko šahistko Vero Kržišnik. Leta 1983 sta odšla v Kuvajt trenirat mlade šahiste. Tam sta ostala sedem let. Po vrnitvi se je nebo nad nekdanjo skupno državo stemnilo. Pojavila se je tudi bolezen, ki je Enverju jemala in končno odvzela vid. Dobil je slovenski potni list in se preselil v Ljubljano. Poglejmo še eno od njegovih zmag iz dvobojev s SZ.